V okviru projketa OČISTIMO SLOVENIJO V ENEM DNEVU, ki je potekal v soboto 17. aprila 2010, smo krajani Renč čistili divja odlagališča v našem kraju in okolici in se med drugim spopadli tudi s črnim odlagališčem izjemnih razsežnosti v Tejci. Akcije se je udeležilo preko 200 krajanov. Vsem se ki so sodelovali pri čiščenju v Tejci je dogodek ostal v neizbrisnem spominu. Svoje vtise in razmišljanja ob tej akciji je v spodnjem zapisu zbrala Nataša Arčon Triler.

TEJCA

V mojih mislih in srcu še danes, čeprav sem že v Ljubljani, globoko zakopana v delovni teden. Ne morem in ne želim prehitro pozabiti na sobotni dogodek, ki je potekal v okviru akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Dan je kar zdrsnil skozi niz prijetnih doživetij in šele pri večernem dnevniku ugotovim, da me posnetki navdušenih novinarjev puščajo hladno. Smetarski pohod po sončni Sloveniji, mlade družine s kužki vlečejo vreče smeti in ribiči se namesto z dolžino rib hvalijo s kolono avtomobilov, ki so jo navlekli iz rek. Krasna udeležba... Kaj mi pa je?!? Saj to je vendar to. Vseeno se mi ne zdi nič posebnega. Kanček me zbode le izjava z Bleda, češ da se dolgoletnih odlagališč niso lotili, ker ne bi uspeli opraviti dela. In takrat se puzle v moji glavi sestavijo! Pa kdo hudiča se je v Renčah o tem sploh spraševal - ljudje smo zavihali rokave in se zakopali v smeti po celih Renčah in seveda tudi v Tejco. Dolgoletno odlagališče. Posebno odlagališče. To ni bil kup nepreglednih razosebljenih smeti, pač pa metafora, življenjski konstrukt, nerazumljiv koncept, skrita zgodba in osebni spomenik gospoda Findusa. In mi smo ga zagnani razstavili in razvozili. Skoraj.

 

V tej dvojnosti zgražanja in tihega občudovanja zasebnega zbirališča smeti na Tejci se nas je dotaknila skrivnost. Vsaj nekatere. In vznemirila radovednost. Glasno izrečena in v notranjosti brbotajoča vprašanja. Če bi uspela do potankosti raziskati, kdo je bil Findus, kako je živel s sabo in drugimi, zakaj je počel, kar je, se bojim, da bi se čar sobotnega dne razblinil s krhkostjo milnega mehurčka. Zakrila bi ga boleča temina družinske tragedije. Zato naj ostane Findus zame skrivnostni možakar na tovornem kolesu, ki ga vodi Velika pot bogsigavedi kam, a vedno nazaj. Na Tejco.

Trilerji smo se k nonotom prdrsali že v petek. Da ne bi zamudili. A vse se je začelo, jasno, v soboto zjutraj. Pr fruštiki. Kot sem pozneje ugotovila, so pri marsikateri družini v kuhinji zacvrčala jajca, jasno, treba se je bilo dobro podpreti. Sploh mi >Ljubljančani, k n' znamo več fizično delat< - je rekla nona. Nono pa je seveda že imel načrt, da Kr'še gre na prekop, nona in Tine v Brajdo, on na Kremance, midva s Trilerjem pa na Tejco. Kr'šeta rajši nismo vzeli s sabo, ker on ima tudi ta zbirateljski sindrom in bi še kaj domov prinesel. Podobno je bilo po vseh Renčah, saj ima vsaka familja vsaj enega ribiča, če ne lovca ali upokojenca, traktorista, ofrovdovca ali že še koga , za višje cilje pa se je bilo zato potrebno razseliti naokrog. Ali pa iti udarno familijarno na eno prizorišče. In se je šlo. Tako ali drugače.

Skratka, s Trilerjem sva zakorakala proti Veniščem. Jutranji zrak je v obraz zarezal obljubo, da bo lep sončen dan. Pot je sijala med razpištoljenim cvetovjem češenj, breskev in jablan, kot da vreščijo, da je treba živet zdaj, danes, vsak slehrni dan. Ljubljana pa tam neklje daleč, lenobno prebujajoča se razvajena mestna dama, ki se ji nikamor ne mudi. Še dobro, da sem doma, pomislim, ker je tu najlepše, ker moja duša zazeleni.

 

Sredi zelenja Tejca. In ljudje razpeti med traktorske prikolice, staro hišo in kupe  smeti. Že delajo. Torej sva zamudila. A ni pomembno. Nikomur. Še midva se razpneva med kupe železja,  salonitk, raztreščenih palet, jogijev, stekla, plastike in še česa. Delo teče spontano. Lahkotno, čeprav v resnici ni. Vsak paše, kamorkoli se postavi in zdi se, kot bi te smeti prekladali že od nekdaj. Povsem utečen postopek. Teme za smeh ne zmanjka. Inspiracija je nenehno tik pred nosom. Na vratih prenatlačene hiše, skozi okna katere v nas bolšči razna krama, je nabit napis: PRIVAT LASTNINA, VIDEO NADZOR. Pa kaj še! Okno je zaščiteno z dolgo lajšto, ki je prevezana z žico, da ja ne bi kdo udrl in kaj odnesel. Smejemo se, zgražamo in čudimo in ne vemo prav točno, kako bi se spopadli z nepreglednimi kupi. Sproti se dogovarjamo in sestavimo v tekoči trak, ga podmažemo s smehom in odpadki stečejo. Tako kot je treba, ločeno. Ločujemo pa kar po prikolicah. >Kaj je zdej na vrsti?< se zasliši. >Železdo,< gre po telefončku naprej, saj poznate to igro, ne. Prvič v življenju mi je žal, da ne vozim traktorja, ker se mi zdijo vsi šoferji totalne face, okretni spretneži v klančinah na ozkih razritih poteh. Celo en traktor z globoko plehnato prikolico je tam, a ni dovolj. Prevozna sredstva ne dohajajo hitrosti rok, krame je enostavno preveč. Pa vozijo kar naprej. Potrebovali bi golomazne kamione ali tovorni vlak. Moški so pravi neumorni Krpani! Načeloma sem prej cinična kot ne, do moških mišic in morebitnega hvalisanja, ki je pogosto povezano z njimi. A tokrat o slednjem ne duha ne sluha. Samo potne kaplje in spretno prestavljanje resnično težkih elementom Findusove zbirke. V mislih imam serijo kopalnih kadi, štedilnikov, koles, železnih konstruktov...

 

Celo fičko so zvlekli izza hiše, jasno, nabasan do fundamenta. >Ma, vi n' vjeste, kaj vsje je še t'm gwore!< se sliši od ljudi z etaže više. Šele tedaj mi kl'pne, da se sploh razgledam po prizorišču. Uuuuu, joooooj, tam više se je šele razprla veličastnost silnega nahajališča ama vsega. Skoraj da mi je odveč naštevat, kaj vse je bilo tam, a sem nekako dolžna pojasniti vsem tistim, ki so celo dopoldne gledali mimovozeče se pošiljke. Naj začnem pri dveh kamionih bučev, ki so bili večinoma oplemeniteni z gnilimi jabolkami v umazani vodi. Možje so modrovali, da si je Findus nameraval naredit šnopc. Najbrž mu ni uspelo, ker je imel res veliko dela, saj vemo s čim. Ta čežana je seveda imela omembe vreden vonj, ki ga pa želim pozabit. Glede na to, da je bila opredeljena kot biološki odpadek, naj počiva v miru, tam kjer je. Zraven so se bohotili plastični bidoni in lončki za rože, jupolovi vrči, premočeni kupi časopisov in revij, konzerve, steklene flaške in kozarci, po potrebi s kako papriko, kumarico ali z enim prstom ajvarja, nutele ali zmazka nenznanega izvora. Bljak! Vmes res lepi primerki porcelanastih šalčk in čajnikov. Ni manjkal tudi preperel šotor s klini, obešalnik, stoli za na morje, pustna krama, ... Do plastenk je zbiratelj kazal poseben odnos; vse bibite so bile namreč dosledno napolnjene z vodo. Za nas je bila posebna radost prazniti jih. Vsako posebej. Vsakič sproti sem se vprašala, kje je vrečka za zamaške, moč navade pač. Ta je bila še posebej komična, ko so bili ljudje v zadregi, kam s čingumom ali kam za vraga zataknit plastičen loček. Tako da ja, osveščeni smo.

 

Bogvari pozabit na eno res lepo najdišče plastičnih gajbic, tako za tri kamionče, ki je od nas terjala posebno organiziranost. Provoxovci so si predogledali teren in ustanovili t.i. paketni oddelek. To pomeni, da so iz zajetnega kupa gajbic zvlekli najprej eno veliko, vanjo zložili 3-4 manjše in jih na vrhu zapakirali spet z eno večjo. Prevladovale so črne. Veselili smo se redkih barvnih kombinacij, a to ni motilo velikega duha smetiščne proizvodnje. Iz paketnega oddelka so gajbice romale na že omenjeni tekoči trak, ki je bil tokrat zavidljivo hiter in dolg. Končal se je pri prevoznem sredstvu, ki smo ga nabasali, kolikor se je dalo. >Stop, pavza. Je že puhno!< se je slišalo tam od hiše. In Provox je spet ponudil rešitev. Požirek slastnega razkužila. Da ne bi padla morala, so fantje tudi zapeli. Nekje v sredi parcele je bil tudi kres, da smo sproti skurli, kar se je dalo. Ogenj je dodal svoj čar, četudi so ga obdajale plemenite vonjave.Vzdušje je bilo res tapravo. Nobenega nerganja in jamranja. Na prizorišču so se pojavili tudi občinski veljaki, g. župan in g. ravnatej ter ga. predsednica KS Renče, imeli so biti na koga ponosni. Društvo Mladi Renče-Vogrsko, ki so akcijo vodili, so bili odlično organizirani in presneto delavni. K sodelovanju so povabili vsa društva, klube, organizacije, družine in posameznike. Čeprav je navidez teklo vse spontano, vendar ni bilo povsem tako. Oranizatoriji so bili med seboj v navezi z mobiji in woki-tokiji. Delo so usmerjali mirno, sporoščeno in brezhibno. Osnovnošolci, srednješolci, študenti in vsi ostali mladi in mladi po srcu smo delali predano, intenzivno in z veseljem. Kdo bi pripisal naši mladeži, da zna tako brez zmrdovanja več ur brkljati po največji svinjariji! Res je to lepo videti!

 

Izgledali smo kot mravljišče. Ko sem v nekem trenutku pogledala po klancu navzdol, se nisem mogla načudit tekočemu traku, ki se je razpotegnil do spodnje poti. Pa koliko nas je tu! Okrog poldne so se nam namreč pridružili krajani z vseh koncev Renč, ker je bilo že predhodno dogovorjeno, da pridejo u Tejco, če predčasno zaključijo očiščevanje v svojem becirku. Pripovedovali so o opravljenem delu, dokler jih ni zajel val čudenja in zgražanja. Dokler se jih ni dotaknila skrivnost. In potem so bili naši.

Nekje vmes sem se spomnila, da sem žejna in zaloge sveže vode so bile vredne kolikor suho zlato. Kako premalo se tega v resnici zavedamo... Med pitjem sem opazovala mravljišče okoli sebe in zazdelo se mi je velikansko, neobvladljivo in nerazumljivo organizirano. Fenomenalno. Ko si zatopljen v skrivnost, brkljanje, odnašanje, klepet in smeh, ti sploh ni jasno, da si del velike povezane celote. In to se mi zdi... uau... težko verjameš, a ko doživljaš, se ti zdi, da je na tem svetu vse mogoče, da si nepremagljiv.

 

Kot se spodobi, smo se smetarji z vseh koncev občine - iz Renč, Vogrskega, Bukovice in Volčje Drage - ob dveh zbrali v Bukovci na kosilu. Ofrovdoci - predstavniki civilne zaščite so nam skuhali pasulj in golaž v vojaški poljski kuhinji, o kakrši lahko Jamie Oliver samo sanja. To je bila potujoča kuhinja za vojaške potrebe s kotli in ognjiščem ter dimnikom, ki so jo stilno obnovili in kanček posodobili. Glej in se čudi... in jej! Kako je t'k'nlo pojest v kompaniji, posedet na soncu in nazdravit uspešni akciji. Srečevat dargocene ljudi, pokramljat in se s sladkobno utrujenostjo v nogah nastavljat soncu in vetru. Fantje pa, da ti sapo vzame, ne samo, da so dobro skuhali, vse so postavli in pospravli tako hitro in spretno in nasmejano, da smo jim že mahali v slovo, prej ko smo jih uspeli reči, kapo dol.

In ker se očitno kar nismo mogli raziti, nas je sosedov Miha, ki je tudi žlahta in še kej - tako pač je v Renčah - povabil k njim čez cesto. Saj taka je navada pri ljudeh, ki se dolgo niso videli, da radi skupaj sedejo in kako rečejo. Treba je bilo izmenjat misli, vtise, doživetja, mnenja, opažanja do detajlov... o marsičem, predvsem pa o Tejci. Tako so p'r Iztoku in Branki na mizo popadali šalami, vino je po grlu steklo in marsikej se veselega je reklo.

Za konec se človek vpraša, al je bil na Tejci zaradi Tejce ali zato, ker je hotel ozdravit živo rano domačega kraja. Odgovor je nepotreben, resnosti tega divjega in nevarnega zasebnega smetišča se vsi dobro zavedamo, zato smo bili tam. In zgodba se ne sme končati tu. Dober roman namreč na dušek prebereš do konca. Na Tejci pa čaka še zadnje poglavje, da potem lopneš po zadnji platnici - tako, zdej sem ga pa končal - saj potem ti je kar malo žal, ker bi še kar bral, a hkrati si vesel, ker si se nahranil z dobro zgodbo.

Findusu vseeno hvala, da nas je zbral na enem kupu in očaral s skrivnostjo svojega početja. Nehote nas je nečesa naučil:

Če je zmogel en sam človek tol'ko znost na en kup, kaj potem zmoremo vsi skupej naredit za zeleno srce domovine.

Tu bi morala po vseh pravilih stati pika in konec, da besedilo dobil težo, da se zamislimo... A doma pač ne gre vse po pravilih in štorja se za nas Trilerje še ni končala. Ku ponavadi, smo v nedeljo zvečer še malo pik'nli. Ja, ni blo lih malo, ku ponavadi... Ma reči ti ne, ko te še razpuščen nedeljski večer že preganja k natempiranemu ponedeljku, da v trebuhu kar malo tišči,  v hiši pej diši po domačim noninim kruhi in kolca šalama padju na kosir pred nonotom, glaž vina steče v tadruzga  inu cela familja se krega inu smeje okoli velike ovalne mize...

Ma pur smo šli nazaj v Ljubljanu... szi črnim za nohti, tistim s Tejce...

Nataša Arčon Triler