Renče leta 1814 - risba. Najstarejša ohranjena podoba kraja .

Spodnja Vipavska dolina je danes plodna ravnica, nekoč pa je bilo tod jezero, ki je zaradi naravnih danosti nihalo. Največ je k temu prispevala Soča, ko si je v goriški ravnici našla novo strugo. Z nanosi je zajezila  Vipavo, ta pa je iskala novo pot skozi kraški svet. Poniknila je nekje blizu kraja Rupa, prišla na dan pri Doberdobu in se združila s Timavo. Toda tudi ta pot se je zaprla, najbrž ob potresih ali izpiranju v podzemnem svetu, zaradi česar je prišlo do zemeljskih vdorov. Tako je ponovno nastalo jezero, tokrat zadnje, ki je počasi odteklo. Vipava si je našla novo, sedanjo strugo. Tedaj so bili dokaj dejavni tudi večji ali manjši potoki in hudourniki, ki so jezero zasipavali in dajali dolini sedanjo podobo. Seveda so bili potoki včasih bolj bogati z vodo kot danes.

V okolici Prvačine so v 19. stoletju našli ostanke hrastove ladje. Najbrž gre za plovilo, ki je bilo v uporabi na jezeru ali nekdaj plovni reki Vipavi, ki so jo Rimljani (vsaj v zgornjem toku) imenovali Frigidus. Kakor navaja Boris Arčon z Goriških opekarn so strokovnjaki zavoda za spomeniško varstvo iz N. Gorice pred približno dvajstimi leti v globini petih do osmih metrov v plasti modre gline v renškem glinokopu našli ostanke kosti konjske noge. Sredi osemdesetih let so delavci v globini osmih do desetih metrov glinokopa našli dobro ohranjeno in po vsej verjetnosti zelo staro hrastovo deblo. Emil Pregelj od Martinučev, ki je deblo prevzel, ocenjuje, da bi obseg debla (bilo je v več kosih) lahko meril tri metre ali več. Debli sta bili dve in obe sta izgledali ožgani. Iz enega kosa je Pregelj izdelal mizo. Kot mizar je pri obdelavi lesa opazil drobne luknjice, kar pomeni, da je bilo deblo nekoč napadeno od zajedalcev. Manjši kos debla hrani tudi Angel Mlečnik.

Reka Vipava - Pogled z renškega mosta proti severu. (polje)

Luka Martinuč navaja v seminarski nalogi iz zgodovine (Renče, 7. maj 1995), da sta arheologa Žbona-Trkmanova in Svoljšak na zahodnem in južnem delu renškega glinokopa (1991) našla dve zaplati ožgane zemlje, ki nakazujeta možen obstoj ognjišča, odkritih je bilo tudi več odlomkov posod, primerljivih z najdbami v Mostu na Soči, ki sodijo v čas srednje in mlajše bronaste dobe, pa tudi različna kremenasta orodja, sorodna primerkom z Ljubljanskega barja. Ciril Zupanc v tekstu Zidarske Renče (Kamen na kamen, Renče 1978) omenja, da "nekako na sredini med Ozrenjem in vrhom Fajtovega hriba, na Dimišču, skrivajo Renče posebno zanimivost"... "ostanke starodavnih bivališč v tleh...To naselje bi moglo biti precej podobno revnim španskim naseljem pod zemljo." Gre za takoimenovano "Fajtovo dolinco", kakor domačini imenujejo ostanke stare naselbine? Zgodovinarka Nataša Nemec navaja v uvodni razpravi v delu Bilje, kronika (Bilje, september 1989), da zlasti Tabula Peutingeriana potrjuje domnevo "o obstoju večjega števila opekarskih peči na tem območju". Je bila torej nekje med Biljami in Bukovico resnično postavljena tretja rimska cestna postaja Mutatio ad Fornulos (Pri pečeh - Pri "frnažah")?

Kraški svet nad Renčami se skoraj enakomerno spušča v Furlansko ravnino.