POKLON ŠPORTU JE POKLON KULTURI ŽIVLJENJA*

V letu 2007 smo obeležili šestdeseto obletnico neprekinjene športne in telesnovzgojne dejavnosti v Renčah, povezane z ustanovitvijo in delovanjem Športnega društva Partizan. Danes lahko poleg tradicionalnih pozdravimo še nekatere nove dejavnosti in se veselimo živih vrelcev športnega utripa, ki je za človeka vedno in v vseh okoliščinah tudi pomembno kulturno dejanje. Zavedamo se, da športa ne moremo razumeti le kot nizanja dosežkov, čeprav so seveda njegov pomemben sestavni del, pravi smisel in namen pa je vendarle oblikovanje pokončne, samostojne in zdrave osebnosti, prepojene z etičnimi vrednotami humanizma, temelječih na harmoničnem, sonaravnem razvoju človeške družbe, človekovih sposobnosti in medčloveških odnosov. Želimo si, da bi v našem bivanjskem okolju športna kultura soustvarjala še več zadovoljstva in zdravih pogojev življenja.

Kar pomnim smo nekaj gradili. Zares se vidi, da smo zidarska vas. Seveda je najpomembnejše, kako smo gradili človeka, nas same. Športne objekte smo tudi največkrat gradili sami, ob skromni družbeni pomoči: že pred letom 1950 odbojkarsko igrišče, nato iz ruševin Brumatovega kar lepo telovadnico, v kateri je danes samopostrežna trgovina. Telovadnico smo odprli leta 1954 in na drog društvenega prapora vgradili imena darovalcev denarnih prispevkov. Pred tem smo telovadili v malo večji šolski učilnici. Tam sem s petimi leti začel tudi sam. Spominjam se, kako so naši starejši tovariši sami izdelali proge za plavanje, vrata za vaterpolo ... Delavnice so bile kar na dvorišču pri nunci Martki (Arčon). Zgradili smo igrišče ob šoli, igrišče ob telovadnici, nogometno igrišče, pokrito balinišče, uvedli smo samoprispevek za novo šolsko in društveno telovadnico, kjer smo opravili na tisoče prostovoljnih ur, enako za dvorano našim kotalkarjem. Ne, vsega ni mogoče našteti. Nekatere "udarniške" ure so zabeležene, marsikaj smo pozabili ...

Ob častitljivi šestdesti obletnici športa v Renčah smo pripravili že tretjo knjižico, ki se ukvarja s športom in telesno vzgojo v Renčah. Prva je izšla leta 1977 ob tridesetletnici telesnovzgojnega društva Partizan in zajema izvirna gradiva nekega časa, ki je obenem blizu in daleč, vsekakor pa zaznamovan z veliko zagnanostjo in z veseljem do življenja. Športniki smo uspešno nadaljevali vadbeno in tekmovalno tradicijo. Drobno knjižico o renškem športu je tedaj opremil prijatelj iz sosednje vasi Bilje, akademski kipar Negovan Nemec, ki je Renčam zapustil dva imenitna bisera: poleg opreme naše knjižice tudi umetniško oblikovanje spomenika primorskim gradbincem.

Ob petdesetletnici športa in telesne vzgoje v Renčah smo objavili knjižico, ki je zaobjela obdobje od leta 1977 do 1997, hkrati pa je posegla tudi nekoliko nazaj, saj smo hoteli vanjo vnesti utrip celote, želeli smo pokazati, da je teh petdeset let v resnici le nadaljevanje bogate in žive športne tradicije. V tem obdobju smo v Renčah pridobili pokrito balinišče, tik pred zdajci je bilo odprtje pokrite kotalkarske dvorane in - še prej - dočakali smo novo telovadnico ...

Knjižica ob šestdeseti obletnici ustanovitve Športnega društva Partizan je posvečena seveda tudi vsemu športnemu življenju v Renčah. Nekoliko več smo se posvetili novim dognanjem iz naše preteklosti, povezane s sokolskim gibanjem. V tem gibanju so bili namreč opazno prisotni tudi Renčani, ki so narodnoobrambni sokolski duh širili v nova društva, tudi v društvo Partizan, iz katerega so izšli skoraj vsi naši klubi.

Ne smemo pa pozabiti na vrhunske dosežke športnikov, ki so ime domačega kraja, društev in klubov ponesli širom naše domovine in v svet. Njihove državne, evropske in svetovne lovorike so se dotaknile slehernega med nami, vlivajo nam samozavest in spoštovanje do izjemnega truda, vztrajnosti in talentov, ki jih je rodila ta majhna zidarska vas pod Črnimi hribi goriškega Krasa. Naj naštejem le nekatere (brez zamere, prosim) dejavnosti in posameznike iz petdesetih, šestdesetih let prejšnjega stoletja: mnogoboj - večkratni republiški in državni (Jugoslavija) prvaki, plavanje - Dragan Pahor, bronasto državno (Jugoslavija) odličje na 200m mešano, pionirji, vaterpolo - dvakratni zaporedni republiški prvaki ... in nato, v devetdestih letih in na začetku tega stoletja: ob številnih državnih prvakih v akrobatiki in gimnastiki, v balinanju in v kotalkanju, še preboj v evropski in svetovni vrh: Uroš Stibilj - srebrno in bronasto odličje na evropskem in bronasto na svetovnem mladinskem prvenstvu v umetnostnem kotalkanju, David Likar - srebrno ekipno in bronasto odličje med posamezniki na svetovnem mladinskem prvenstvu v balinanju (hitrostno zbijanje), Lucija Mlinarič - dve srebrni medalji na svetovnih mladinskih športnih igrah ter dve na svetovnem mladinskem prvenstvu, Sara Pregelj - bronasto odličje na svetovnem mladinskem prvenstvu ...

In ne smemo pozabiti, da so bila društvu in posameznikom podeljena visoka in najvišja družbena ter športna priznanja. Ustvarjali smo zgodovino, zaznamovali smo nek čas. Leta 1975 sta TVD Partizan in Branko Turel prejela priznanje Osvobodilne fronte, ki ga je tedaj podeljevala Socialistična zveza delovnega ljudstva, leta 1977 pa smo prejeli visoko priznanje za uspešno tridesetletno delo. Leta 1982 je društvo prejelo Bloudkovo plaketo in 1985. leta državno priznanje Telesnovzgojne zveze Jugoslavije za razvoj športne dejavnosti. Čeprav je med nami mnogo nosilcev pohval in priznanj za razvoj športa in telesne vzgoje, smo še posebej ponosni na dobitnike imenitnih zlatih Bloudkovih odličij, ki so jih prejeli Dušan Arčon, Cvetko Gatnik, Davorin Arčon in Dragotin Arčon, Danilo Stapančič pa je prejel Bloudkovo srebrno značko. Najvišje priznanje med renškimi športniki je leta 2001 prejel Dragotin Arčon. Mednarodni olimpijski komite mu je podelil prestižno odličje za amatersko delo v športu, kakršnega prejmejo le redki posamezniki. Vsa ta priznanja sama zase govorijo o veliki, zapleteni in neponovljivi zgodbi renškega športa, ki vzdržuje ravnotežje možnega, a se tudi lomi in spet dvigne v feniksov let, da bi blestela v sredici zvezdnega neba, v sferah še komaj verjetnega.

In še nekaj je, kar nas opominja, kako je najdragocenejši tisti čas, ki ga v sproščenem veselju darujemo sočloveku. To je čas srčne kulture in zbrane pomisli nanje, ki jih ni več. Ko proslavljamo pomembne mejnike naše športne in s tem kulturne zgodovine, se spoštljivo spominjamo znancev in prijateljev, ki so gradili temelje in vrhnjo stavbo renškega športa, a jih danes žal ni več med nami. Poklonimo jim toplo, hvaležno misel, ki je morda tudi pot k tihi zaobljubi, da bomo znali vrednotiti njihovo delo in slediti vzorom, ki so osmislili in neizbrisno zaznamovali tudi naša življenja in naš čas.

V preteklih desetletjih, v sto in več letih, je bilo zares veliko dejavnosti in ljudi, ki so vedno znova in vsak po svoje ustvarjali in oznanjali nov čas tudi za renški šport. V navezi odličnosti torej nazdravimo s svežim, prav tako žlahtnim sokom današnjih dni, za prihodnjih, še bolj uspešnih šestdeset let! Prizadevajmo si, da bi srečanja športnikov potekala sredi prijetnih spominov in v znamenju iskrenih spodbud in neskaljenega veselja. V sproščenem razcvetu majskih dni pričakujemo, da bodo tudi letošnje prireditve prvovrsten poklon športu kot kulturi življenja, ki gradi z nami in v nas trdne vezi človečnosti in visokih vrednot.
____________________________________________
*Sestavek je skrajšano in prirejeno besedilo Radivoja Pahorja iz knjižice Šport in telesna vzgoja v Renčah, ki bo izšla pred slavnostno akademijo ob 60-letnici Športnega društva Partizan Renče, 19. maja 2007.