Leta 1908 se je v Renčah rodil Franc Mozetič, ki je v svoji bogati poklicni karieri kot gradbeini iženir v Argenitini zgradil številne ceste ter cestne in železniške mostove.

Že Francev oče Franc (st.), ki je bil rojen leta 1880 v Renčah  in je umrl leta 1947, je bil, kot mnogi Renčani v tistem času, grdabenik. Med drugim je sodeloval pri izgradnji  Solkanskega mostu čez Sočo.  Pozneje je kot podjetnik v Švici mnogim rojakom iz Renč pomagal z zaposlitvijo. Med prvo svetovno vojno se je skupaj s svojimi tremi brati bojeval  na Soški fronti in v Galiciji, prizoriščih najhujših bitk te vojne. Njegovi trije bratje so med vojno padli,  Franc (st.) pa je bil odlikovan za hrabrost.

Franc Mozetič, 1908 - 1985

Med prvo svetovno vojno se je družina  preselila v bližino Ljubljane, da so se oddaljili od fronte. Franc (ml.) je študiral  v Idriji in Ljubljani ter služil vojsko v Firencah. Kmalu po vojni se je začelo italijansko preganjanje in nasilje nad Slovenci na Primorskem. Franc se je z očetom preselil v Švico, kjer je z njim in drugimi Renčani delal kot sezonski delavec. Študij je nadaljeval v Strelitzu v Nemčiji in diplomiral kot gradbeni inženir leta 1933.

Poklicno je deloval v stari Kraljevini Jugoslaviji, v Sloveniji, Bosni in Hercegovini ter Dalmaciji. V Beogradu je z drugimi Slovenci ustanovil gradbeno podjetje. Leta 1939 se je poročil s Slavico Volf Šušmelj, profesorico filozofije in slavistike na Karlovi univerzi v Pragi, rojeno v Prvačini češkemu očetu. Spoznala sta se v Beogradu, in tam se jima je rodil tudi prvi od dveh otrok, hčerka Mirjana (zdravnica, ki tudi živi v Buenos Airesu). V Beogradu so stanovali do leta 1946. Ko se je družina vrnila na Primorsko, je Franc delal na Soči in rodil se mu je sin, Bojan Njegovan. Ustanovil je novo podjetje v coni A, kjer je ostal do leta 1949. Ko je bila cona A za Slovenijo za vselej izgubljena, se je odločil, da se bo z družino izselil v Argentino.

V Buenos Airesu je začel delati za nemška podjetja, ki so bila nacionalizirana pod prvo Perónovo vlado, in sicer predvsem pri hidravličnih projektih. Medtem se je učil nov jezik in se prilagajal novim okoliščinam. Posluh za jezike (govoril jih je kar pet) in bogate izkušnje so mu omogočili dobre stike in tako je leta 1956 ustanovil novo podjetje s sedežem v La Plati (prestolnici province Buenos Aires), v katerem je bil ne samo partner, ampak tudi direktor. To podjetje je v glavnem gradilo ceste, cestne mostove in železniške proge. Na veliki kamniti Solkanski most ga je spominjal most nad reko Quequén Salado blizu mesta Tres Arroyos. Leta 1965 se je preselil v provinco La Pampa, kjer argentinska pampa počasi prehaja v Patagonijo.

V tistih časih se je začelo graditi veliko regionalnih cest in pri mnogih gradnjah je sodelovalo ali nadzorovalo projekt Mozetičevo podjetje, denimo pri letališču Sante Rose (prestolnica province La Pampa); zadnje delo, ki ga je vodil Mozetič, je bila avtocesta San Martín-Morón v provinci Buenos Aires. V daljni pampi, kjer so njegove ceste povezovale naselbine, je gradil šole in domačinom tudi drugače pomagal, zato so ga spoštovali in ga imeli radi, kot da bi bil pravi "gavčo". Upokojil se je leta 1980. V argentini je živel do svoje smrti leta 1985.

Prostrana pampa z brezmejnem obzorjem, tako različna od rodne Vipavske doline, ga je vedno privlačila, a kljub temu ni pozabil stare domovine in je večkrat obiskal svojo ljubo Slovenijo, ljubezen do očetnjave pa je prenesel tudi na svoje otroke in vnuke.

Prispevek je pripravil:

Rok Fink, Buenos Aires, Argentina

____________________________________________
Viri:

Podatke o življenju in delu Franca Mozetiča in o njegovi družini - celih generacijah gradbenikov, ki so pustili sledi ne samo v Južni Ameriki, temveč tudi v srednji Evropi,  je posredoval njegov sin Bojan, prav tako inženir.  

Podatki o literarnem delu Slavice Volf, soproge Franca Mozetiča so povzeti po: 

• Slovenec, 4 april 1937 (Češkoslovaška priloga).
• Volfova Slavica, Slovenska poesie v česke literature (Bibliograficky prehled) Čekoslovensko-jugoslovanska revue, 6/1936, 8/10 142-147