Bruno Rusjan

Bruno Rusjan, doktor elektrotehnike

Nekdanji renški osnovnošolec se je kot prvi vpisal v seznam nosilcev najvišjega znanstvenega naslova med vsemi učenci, ki so obiskovali osnovno šolo Renče v njeni skoraj dvestoletni zgodovini.

MOJSTER OGREVALNIH IN OHLAJEVALNIH SISTEMOV

Se nam obeta nova naftna kriza? Kako se bomo greli pozimi, če bodo cene nafte letele v nebo? Letošnje poletje je bilo sicer eno najtoplejših, vsaj v avgustu in tedaj smo imeli drugačne probleme. Želeli smo se ohladiti. Iz vseh strani so se nam ponujali reklamni oglasi za ohlajevalne naprave. In sedaj? Kaj, če bo zima huda? Kako bo z ogrevanjem?

Ob takšnih in podobnih vprašanjih kar preradi pozabljamo, da se vrsta strokovnjakov po svetu intenzivno ukvarja s problemi ogrevanja in energije. Toda tudi doma imamo uspešne in mednarodno priznane raziskovalce. Da, tudi iz naših krajev, ob reki Vipavi. Med njimi je eden pionirjev slovenskega raziskovanja racionalne rabe toplotne energije za ogrevanje in ohlajevanje prostorov, dr. Bruno Rusjan. Pred triinsedemdesetimi leti je bil rojen v Biljah, domačem kraju njegove mame, osnovno šolo pa je od drugega razreda obiskoval v Renčah, od koder je bil doma njegov oče.

Od varčne rabe energije je odvisna naša prihodnost

Raziskovanje je za znanstvenika največji izziv, še posebej, če se ukvarja z vprašanji, ki vznemirjajo človekovo povsem praktično življenje. Takšen pristop je značilen tudi za Rusjanovo znanstveno delo na vseh področjih. Posebej zanimive in še vedno zelo aktualne pa so njegove raziskave o varčni rabi energije za ogrevanje in ohlajevanje (klimatizacijo) prostorov. Pri študiju podnebja je ugotovil, da temperatura okolja (v senci) pri dnevnem nihanju zaostaja opoldne za sončnim sevanjem za tri (3) ure (v jasnih dneh v bližini enakonočja). To je dokazal matematično, simulacijsko pa tudi za realne razmere. Ugotovil je, da v realnih razmerah temperatura prostora bolj ali manj niha in se odziva na zunanje vplive počasneje in z manjšimi odkloni kot je to navedeno v ameriških in nemških standardih. V zvezi s tem je predlagal naravno regulacijo ogrevanja in ohlajevanja prostorov, kjer je vključen v regulacijski krog človek, ki po potrebi zvezno spreminja moč ogrevanja in ohlajevanja, pri čemer zadostuje en poseg človeka za nekaj dni. Zanimiva je tudi Rusjanova ugotovitev, da je v primeru termostatske (dvotočkovne) regulacije varčneje, če na termostat ne upliva temperatura sobe, temveč temperatura električne peči ali klimatizatorja. Termostat naj torej ne bo prirejen prostoru, temveč ogrevalni ali ohlajevalni napravi. Tako razmišlja znanstvenik na osnovi številnih teoretičnih in eksperimentalnih predpostavk, ki jih je izoblikoval v aplikativne vzorce za praktičnu uporabo. Kaj pa naša laična mnenja in odločitve? Bomo znali poiskati rešitve ob ponujeni strokovni navezi z našim mojstrom?

Doktorat iz prakse za prakso

Rusjan je še danes hvaležen stricu Toninu, ki mu je po diplomi priskrbel trimesečno prakso v Zurichu. Tudi kasneje je vseskozi cenil povezovanje in dopolnjevanje teorije s prakso. Takšne izkušnje mu je omogočila že zaposlitev v Tovarni električnih aparatov Tela v Ljubljani. Ob priključitvi Tele k Iskri (1961) je bil ustanovljen Zavod za avtomatizacijo, Rusjan pa je v študijsko - projektivnem sektorju Zavoda ustanovil Oddelek za regulacije. O svojem delu in dognanjih je objavljal članke doma in v Italiji ter dobival odzive raziskovalcev iz Evrope in ZDA. Tako so nastali pogoji za dosego najvišjega znanstvenega naslova. Z nalogo Dvotočkovna temperaturna regulacija je leta 1962 promoviral v doktorja elektrotehniških znanosti. Nekdanji renški osnovnošolec se je s tem kot prvi vpisal v seznam nosilcev najvišjega znanstvenega naslova med vsemi učenci, ki so obiskovali osnovno šolo Renče v njeni skoraj dvestoletni zgodovini.

Dr. Rusjan je dal več zanimivih pobud za razvoj avtomatike v takratni skupni državi na zveznem in republiškem nivoju. Do leta 1978 je vodil srednjeročni program raziskovalnega dela na področju avtomatizacije v Sloveniji z namenom, da bi prišlo do sodelovanja obeh univerz in inštitutov z industrijo. Uspeh je bil minimalen, prevladal je elitizem znanosti nad uporabnimi raziskavami. Bojimo se, da je temu še danes tako. Ali niso to značilnosti nerazvitih držav, ko ustanavljajo univerze in inštitute, ki niso povezani z industrijo in gospodarstvom, ker nimajo razvojne strategije, nato pa propadajo? Tako se sprašuje dr. Bruno Rusjan, pri čemer ta dejstva povezuje z vprašanji dolgoročnih načrtovanj ter dolgotrajnih vlaganj. Če pomislimo na položaj znanosti in raziskovanja pri nas in na delež v družbenem proizvodu, ki ga država daje temu področju, se nam razkrije stanje duha nacije, ki ji pripadamo in nas resno zaskrbi za prihodnost.

Slovenska enciklopedija v desetem zvezku prinaša nekaj osnovnih podatkov o doktorju elektrotehnike Brunu Rusjanu. Izvemo lahko, da je bil rojen v Biljah 8. 12. 1927, da je diplomiral leta 1954 in doktoriral leta 1962 na FE v Ljubljani, da je bil zaposlen v tovarnah Iskre v Ljubljani, kjer se je ukvarjal s termično zaščito električnih strojev in z regulacijo obločnih peči, obdelovalnih in papirnih strojev ter da je pozneje raziskoval racionalno rabo toplotne energije za ogrevanje in ohlajevanje prostorov. Izvemo tudi, da je objavil 132 razprav oz. člankov v slovenskih in tujih revijah in da ima osem patentov.

Ljubljančan, doma iz Bilj in iz Renč

Dr. Bruno Rusjan živi skoraj vsa povojna leta v Ljubljani, vendar ga z Renčami povezujejo mnoge vezi. Poročil se je z Renčanko, Bogdano (Danči) Mozetič, profesorico, s katero imata sina Edmonda, ki je leta 1988 doktoriral iz matematične fizike v ZDA. Iz Renč je bil doma njegov oče Alojz, ki se je v Bilje poročil z Bernardo Čuk, sestrično Alfonza Čuka, duhovnika z dvema doktoratoma. Očetova bolezen in gospodarska kriza so spodjedli načrte mlade družine, čeprav so bili začetki prav obetavni. Alojz Rusjan, Brunov oče, je po prvi vojni z več drugimi renškimi zidarji opravil delovodsko šolo v Ljubljani in je z družbenikoma imel manjše gradbeno podjetje. S prihranki iz Egipta sta mu pomagali žena in tašča. Neozdravljiva pljučna bolezen, za katero je zbolel še kot mlad vojak, je zmagala in je kmalu umrl. Kakor mnoge mlade žene in dekleta se je tudi Bernarda morala vrniti v Egipt, sina Bruna in hčerko Slavico pa je zaupala tašči in noni Pepki v Renče v domačijo ob opekarni, ki je danes ni več, saj so jo ob širitvi opekarniških obratov odstranili. Tako se je mladi Bruno Rusjan znašel v Renčah, kjer so ga vpisali v drugi razred osnovne šole. Renče so postale njegov drugi dom.

Pripravljanje drv šolskemu upravitelju - za nogomet

Osnovno šolo v Renčah je Bruno Rusjan obiskoval od leta 1934 do 1939. Že prvi vtisi v novem okolju so bili za drugošolca iz sosednje vasi presenetljivi in imel je občutek, da so bili tedaj renški pobalini bolj razviti od biljenskih. No, že v četrtem in petem razredu pa se je v novo >klapo< uspešno vključil. Lahko bi celo rekli, da se je znašel boljše od drugih. Že v tistih časih je najstniške glave vznemirjal nogomet, tudi malega Brunota, zato ni okleval, ko se je ponudila priložnost. Šolski upravitelj in učitelj Malacreja je potreboval pomoč pri pripravljanju drv. S sošolcem sta delo hvaležno sprejela, saj jima je v zameno dovolil, da sta občasno ob nedeljah v šoli poslušala radijske prenose nogometnih tekem italijanske prve lige. To je bilo doživetje!

Odličnjak in mali upornik

Bruna Rusjana in še nekaj njegovih sošolcev so ob koncu osnovnega šolanja izbrali za nadaljnje šolanje v Industrijski šoli v Gorici. Pridno se je učil in se po končanem tretjem letniku vpisal še na dvoletno tehniško šolo, ki je bila v istem poslopju v ulici Via della Croce. V razredu je bilo pet Slovencev. Fašizem je že sejal grozote po svetu in tudi slovenski narod je bil zapisan uničenju. Še posebej so pritisk občutili Primorci, ki so v dveh desetletjih po prvi svetovni vojni izgubili narodne in socialne pravice. Med mladino se je širil upor in zanimivo je, kako je te okoliščine opisal France Bevk v pretresljivi zgodbi Črni bratje, ki ime za osnovo resnične dogodke in smrt mladega Jerka. V Gorici je bilo precej slovenskih šolarjev, zlasti v poklicnih šolah. Bili so mali uporniki, ki so se pripravljali na dokončni obračun s fašizmom. Tudi skupina slovenskih dijakov tehniške šole, ki ji je pripadal mladi Bruno, se je tajno sestajala. Prebirali so literaturo o osvobodilnem gibanju ter se učili ravnanja s pištolo. Italijani jih niso odkrili, še več, Bruno je kot odličen učenec dobil celo zaposlitev.

Teta Pepca ni dočakala sina Bojana

Renče so bile partizanska vas. Tudi otroci in mladina so se vključili v delo Osvobodilne fronte. Ob razpadu Italije so razoroževali vojake, ki so se vračali domov. Bruno se je septembra 1943 kot še ne šestnajstleten mladenič nekaj dni udeležil goriške fronte, v partizane pa je odšel spomladi naslednje leto. Doživel je težke preizkušnje svojih partizanskih etap: Ledine, Kozje stene, Trnovski gozd, Krn, Benečijo. Postal je komandir čete in bil poslan na šolanje v Beograd, od tam pa v topničarsko oficirsko šolo v Kijev, kjer je bil med najboljšimi gojenci. Toda vmes je prišla bolezen in na lastno željo je bil demobiliziran. Vrnil se je domov v Renče in se že jeseni leta 1946 vpisal na Srednjo tehniško šolo v Ljubljani. Spomini medvojnih let pa so še dolgo tleli v zavesti mladeniča, ki je prehitro dozorel v moža in je od življenja pričakoval tisočeri odmev lastnega klica. Bil je klic po učenju, znanju, razvoju. V sebi je nosil darove, ki bi se osuli, če bi jih zanemaril. Toda tam od daleč nekje so se vanj vračale premnoge človeške stiske, trpljenje in spraševanja. Bilo je kot tiho ječanje partizanskih mater, ki so zaman pričakovale povratek svojih sinov ali vsaj vesti, če so še živi. V takih trenutkih se je z bridkostjo spomnil tete Pepce. Ali še pričakuje vrnitev sina Bojana, ki je padel na Ledinah?

Tržaška kriza in zadnji izpit pri prof. Milanu Vidmarju

Na univerzi se je Rusjan povsem posvetil študiju, čeprav je bilo v tistih letih zelo izpostavljeno tudi politično delo, ki pa ga ni veselilo. Strokovne naloge je sprejemal z veseljem, politične pa z odporom. Marca 1954 je diplomiral z nalogo Transduktor (magnetni ojačevalnik) kot regulator napetosti električnih generatorjev. Toda tik pred diplomo je prišlo do zapleta, katerega vzrok je bil nek drug, še globlji zaplet, namreč tržaška kriza, ki je jeseni leta 1953 dosegla svoj vrh. Tedaj je imel Bruno Rusjan še zadnji izpit in sicer pri znamenitem doktorju elektrotehnike in šahistu Milanu Vidmarju. Ponoči so ga vpoklicali v vojsko, vendar se je zjutraj še oglasil na Elektroinštitutu pri Vidmarjevi tajnici. Izpit je bil dogovorjen >po ženski liniji< med tajnico in Vidmarjevo ženo. Prvo profesorjevo vprašanje je bilo, če bo vojna z Italijo. Soglašala sta, da je ne bo. Izpit je nato seveda bil, zahteven in resen, kot se za profesorja takega slovesa spodobi.

Vojne, kakor vemo, ni bilo, tržaška kriza pa je pustila globoke sledi do danes. Uspešno opravljeni izpit je nadarjenemu študentu Brunu Rusjanu omogočil nadaljnjo uspešno strokovno in znanstveno pot. Tudi po upokojitvi njegov duh ne miruje, marveč je vseskozi sredi snovanj in iskanj k boljšemu, popolnejšemu. Nam je pomagal, da ob ustreznih napravah lažje prenašamo vročino in premagujemo mraz. Bomo zmogli uravnati tudi naše medčloveške odnose? Bomo našli ustrezno >regulacijo< znotraj plemena, ki mu pravimo človeška družba? Dr. Rusjan se prijazno nasmehne in ostaja optimist. Kakor takrat, ob tržaški krizi in ob zadnjem izpitu pri profesorju Vidmarju. Nam ostaja upanje in dragocena izkušnja tistih dni, njemu pa tudi posebeno dragocen spomin na velikega vzornika.