RENČE

Ko med grobovi je zdaj tukaj mir.
Vsi goli ob Vipavi so topoli,
tako kot v prejšnjih časih so, nikoli
ne bodo več šumeli na večer.

Posute hiše in zvonik podrt,
še božja hiša zeva brez oboka
in ni v oltarju več svetnika Roka
in ni v vinogradih več sladkih trt.

Kje so nedeljski gostje iz Gorice?
Kje so dekleta, fantje in brjarji,
kje duh bažilik je in majarona?

Dekletom pišejo: >Mia Madonna!<
Njih prejšnji fantje gnijejo v Kalvarji
in Goričani se selé ko ptice. 

Alojz Gradnik: PESMI
Mladinska knjiga, 1982

 

Pogled na poškodovana poslopja v centru Renč med prvo svetovno vojno.

 

Po uspešnem avstrijsko-nemškem preboju pri Kobaridu 24. oktobra 1917 se je v naše kraje povrnil mir, vendar pa beguncem ni bilo dovoljeno, da bi se vrnili domov. Njihovi domovi so bili porušeni, vse naokrog je tičalo polno nevarnega vojaškega materiala, na poljih so zevale rane, ki so jih v zemljo zarezale granate različnih kalibrov. 

 

Ruševine, povsod same ruševine.

 

Tudi še v začetku leta 1918 v Renčah ni bilo mogoče bivati. V Slovencu je 4. februarja izšel dopis iz Renč, v katerem je renško županstvo naprošalo begunce, da naj malo potrpijo in ne silijo domov za vsako ceno. Županstvo si je sicer prizadevalo za popravilo bivališč, vendar zaradi pomanjkanja gradbenega materiala in delavcev ni uspelo narediti tistega, kar je načrtovalo. Predvidevalo je, da bodo zgradili tudi barake. 

 

Ostanek porušenega zvonika renške cerkve.

 

Begunce je županstvo obvestilo, da je vložilo prošnje na oblasti, da bi domačini iz občine Renč bili oproščeni vojaške službe. Med njimi so bili namreč zidarji in drugi rokodelci, ki bi jim lahko pomagali pri obnovi. Županstvo je begunce tudi obvestilo, da pričakuje nekaj parov delovne živine in semena, ter da je nabavilo več sto kosov gospodarskega orodja. Od beguncev naj bi se najprej vrnili delazmožni zidarji, katerim bi delo plačevali, šele nato naj bi prišle begunske družine. Begunce je županstvo obvestilo, da so popravili nekaj hiš pri gradiškem mlinu in nameravajo kmalu nadaljevati s popravili na Gradišču nad Prvačino in v Renčah. 

Poleti 1918 so bile razmere že toliko znosne, da so se začeli begunci, predvsem dekleta, žene in starejši vaščani, vračati. Najprej so si iz materiala, ki je ostal za vojaki, začeli graditi zasilne barake, čeprav je vse, kamorkoli se je človekovo oko zazrlo, spominjalo na strašno morijo: ruševine hiš, cerkva in tovarn, razorana pokrajina, številna vojaška pokopališča. Z razpadom Avstro-Ogrske monarhije so se domov začeli vračati tudi možje in fantje. Pa niso imeli vsi te sreče. V štirih letih in pol je iz renške občine padlo na fronti 60 vojakov; če k temu prištejemo še 12 padlih civilistov in kar 50 umrlih v begunstvu, dobimo zastrašujočo številko: 122. Kar sama nas sili v razmišljanje: 

 

Čemu vse to? Komu je bilo treba vsega tega!  

 

 

                                               Simon Kovačič  
Društvo Soška fronta Nova Gorica.