Avtor prispevka: mag. Vojko Pavlin

Prva znana pisna omemba Renč; gospodje iz Renč

            Kraj s slikovito lego pod obronki Krasa na levem bregu reke Vipave ob potoku Renc, s katerim je vas imensko v sorodu, se po do slej znanih zgodovinskih virih prvič posredno omenja leta 1256 v listini goriškega grofa Majnharda III., izstavljeni v Pulju, z vsebino, ki se sicer ne nanaša na Renče, pač pa se v kontekstu zapisa omenja kot ena izmed prič tudi Roman iz Renč (Romanus de Renzach). Na tem mestu lahko omenimo sicer še dve starejši potencialni omembi, ki bi se morebiti nanašali na Renče ob koncu 11. stoletja, toda že sam zapis kraja (Coronzach, Inceranzachi) je močno vprašljiv, poleg tega gre za precej kasnejši vir (listini sta iz 15. in 16. stoletja), v Renčah pa tudi ni izpričana posest benediktinskega samostana v Rožacu, o katerem govorita omenjeni listini. Povrnimo se k prvemu znanemu Renčanu. Ne gre seveda za "običajnega" prebivalca kraja, ampak za vazala goriških grofov, ki so prav v 13. in na začetku 14. stoletja dosegli vrhunec svoje politične moči na tem robu Rimsko-nemškega cesarstva. Ena ministerialnih nižjeplemiških družin je torej nosila ime po Renčah, v skladu s tedanjimi plemiškimi "priimki", ki so izhajali iz krajev, ali bolje rečeno gradov, v katerih so prebivali. V spodnji Vipavski dolini se v 13. stoletju omenjajo tri ministerialne družine goriških grofov, poleg renških gospodov so to še Dornberžani in gospodje iz Vogrskega (Ungerspach).

            Renče so se torej razlikovale od mnogih drugih vasi na Goriškem po tem, da so bile sedež zemljiškega gospostva, kar je tej vasi z bližnjimi zaselki ves čas dajalo poseben ton. Renški grad (najprej je šlo najbrž le za obrambni stolp) je gotovo moral obstajati vsaj že v 13. stoletju. V letu 1410 ga neka listina imenuje kot haws vnd turn. Grad kot sedež majhnega, a sorazmerno kompaktnega gospostva je varoval pomembno strateško lego na prehodih čez reko Vipavo in ob poti iz Vipavske doline na Kras in proti morju. To velja morda še bolj, ker je bilo to področje tudi mejno. Pri Mirnu in Orehovljah je namreč goriška grofija tedaj mejila z devinskim gospostvom.

 

Renško gospostvo - od Hoferjev do Strassoldov

            O gospodih iz Renč ni veliko zgodovinskih sledov, čeprav se njihova prisotnost v Renčah časovno razteza vsaj čez dve stoletji. Romana iz Renč je nasledil sin Bernard. Okoli leta 1400 je verjetno družina v moški liniji izumrla in morda je bil zadnji s tem imenom Markvard Renški, ki ga večkrat srečamo v druži goriških plemičev.    

            V 15. stoletju so Renče pogosteje menjale svojega zemljiškega gospoda (1410 Nikolaj von Stein, 1460 Štefan Harder iz Lienza). V letu 1464 pe je zadnji goriški grof Leonhard renško gospostvo podelil Štefanu Hoferju. Ta ga je z grofovim privoljenjem odkupil za ceno 225 dukatov od Rudolfa Harderja. Plemiška družina Hoferjev je vtisnila pečat renški zgodovini vse tja do konca 16. stoletja, pa ne le renški, temveč tudi devinski. Hoferji so se namreč izkazali kot zvesti podaniki vladarjev, predvsem v vojaških spopadih, tako proti Benečanom kot tudi proti Turkom in krvni davek moških članov te plemiške družine ni bil tako majhen; kar štirje člani družine Hofer so v prvih desetletjih 16. stoletja umrli na bojnem polju. Leta 1509 je dedič goriških grofov, Maksimilijan Habsburški, podelil devinsko gospostvo in glavarstvo v zastavo Sigismundu Hoferju, sinu Štefana, renškega gospoda. Na njihovo nesrečo je moški rod Hoferjev v osemdsetih letih 16. stoletja izumrl in bratranca, ki sta rezidirala eden v Renčah, drugi v Devinu (Štefan in Matija Hofer), sta morala svojo posest prepustiti zetom. Devin so  prevzeli Thurni (Della Torre) iz vipolške veje te močne plemiške družine, potem ko se je Rajmund oženil z obema hčerama Matije Hoferja (z Ludviko in kot vdovec s Klaro Uršulo). Rajmud della Torre, imenovan tudi "Stari" (il Vecchio), je na osnovi poročne pogodbe ohranil spomin na Hoferje v grbu in plemiškem nazivu: Della Torre-Hofer-Valsassina. Njegov istoimeni sin je bil pokrovitelj znamenitega Alasijevega italijansko-slovenskega slovarja (letos praznujemo štiristoletnico izida). Najbrž ni odveč še enkrat pribiti to posebno historično povezavo med Devinom in Renčami.

            V Renčah je hči Štefana Hoferja, Doroteja, vzela za moža Volfganga Heiss von Khuenburg, ki je dedoval renško posest. Khuenbugi so že imeli v rokah bližnje Vogrsko. Ob koncu 16. stoletja so se uvrščali med redke baronske družine v goriški deželi (ob edini grofovski - Della Torre, ki se je v eni veji povezala z družino Hofer - so se z baronsko titulo tisti čas lahko ponašale le še družine Egkh, Dornberg, Lanthieri in Attems). Khuenburgom Devinci renškega fevda sicer niso priznavali, vendar je kljub številnim tožbam ostalo pri starem. Thurnove zahteve so se kasneje še ponavljele, vse tja do začetka 19. stoletja, a zaman. Khueburgova epizoda v Renčah je bila sorazmerno kratka. Zopet je hči, zopet z istim imenom, Doroteja, s poroko leta 1645 s Petrom Strassoldom prenesla dediščino v nove roke.

            Ta zelo razvejana starodavna družina furlanskega izvora se je na Goriškem še posebno uveljavila prav v 17. stoletju. Dve veji družine sta se ustalili v sami Gorici, in sicer Strassoldo-Graffenberg v palači Zengraf (do 1820, ko je pripadla družini Coronini), in Strassoldo-Villanova (in Fara), ki je posedovala palačo na Trgu sv. Antona. Prav iz te je izšla še ena stanska veja, renških Strassoldov. Leta 1622 so Strassoldo-Villanova postali baroni, leta 1641 pa grofje Sv. rimskega cesarstva. Ob koncu 18. stoletja je z Rajmundom Antonom neposredna renška veja sicer izumrla, a je nasledstvo prešlo na drugo stansko linijo družine Strassoldo, čeprav je najprej kazalo, da bo gospostvo inkorporirano komori. Po dolgih pravdah s pretendenti je leta 1822 bila izrečena sodba, ki je ob visoki odškodnini Strassoldom omogočila "renški naslov" še dolgo v 19. stoletje.

 

Podoba renškega gospostva in Renč za časa Hoferjev

            V nobeni izmed znanih listin, v katerih so deželni knezi (najprej goriški grofje, potem pa Hasburžani) podeljevali renško gospostvo svojim vazalom, ni podrobneje navedena posest, ki je sodila k samemu gospostvu, temveč je vedno govor o zemlji, svoboščinah in pravicah, ki so bile že od starih časov povezane z renškim fevdom. Med temi je bila morda še najpomembnejša sodna pravica. Večina goriških vasi je bilo še v prvi polovici 16. stoletja sicer v sodnih zadevah podrejena deželskemu sodišču v Gorici, Hoferji pa so se prištevali med redke zemljiške gospode na Goriškem, ki so imeli pravico do nižjega sodstva (višje sodstvo je bilo pridržano glavarstvu v Gorici), tudi nad renškimi prebivalci, ki so bili sicer v zemljiškem pogledu podložni kakemu drugemu posestniku, na primer direktno grofu (npr. v Ozrenju) ali renški župnijski cerkvi. Hoferjeva sodna oblast na Goriškem se je (leta 1568) razprostirala tudi čez nekaj bližnjih kraških vasi, kjer se je ravno tako nahajalo precej zemlje, pripadajoče renškemu gospostvu: Kostanjevica, Temnica in Novelo. Renški gospod je razpolagal med drugim tudi z neobdelanim zemljiščem, šle so mu pravice do lova in ribolova na reki Vipavi. V zameno za vse dobrobiti je moral renški gospod služiti grofu z dvema oboroženima konjenikoma, kadarkoli bi bilo to potrebno, ni smel začeti kakšne vojne ali pogajanj brez grofovega privoljenja, grad v Renčah pa je moral vedno in vselej biti odprt za grofa in njegove ljudi, nedostopen pa za vse, ki bi mu bili sovražni.   

            Hoferjevo ohranjeno gradivo nam odstira določene poteze življenja v Renčah. V najstarejšem znanem renškem urbarju se omenja sicer le šest kmetij (hub), ki so jih uživali Žigon Dominčič, Matevž Dominčič, Matija Furlan in (od 1547) Tomaž Gašparin, dve pa sta bili kraljevi (des khunigs hueben), to je Habsburški, in na njih sta sedela renška kmeta Dvornik in Fajtič (priimek Fajt ali Fajtič se je razvil iz osebnega imena Vid, ki se omenja kot knežji podložnik v Ozrenju že leta 1507). Sedem (ena je bila kraljeva) je bilo manjših kmetij, imenovanih khorb. Ob intenzivnem krčenju se je število renških kajž v manj kot pol stoletja podvojilo. Manjši del renške zemlje je renški fevdalni gospod pridržal zase. V sklopu Hoferjeve dominikalne zemlje je bila tudi brajda pri opekarni(pay der vernasen).

            Omenjena brajda pri opekarni priča tudi o neagrarni dejavnosti v Renčah in predvideva razvoj obrti, po kateri so bili prebivalci Renč v preteklosti poznani širom po deželi - zidarstva. Mein vernasar, pravi Štefan Hofer, ko imenuje uživalca njegove opekarne v Renčah. Zdi se zanimivo poudariti, da je opekar Barnaba Fornazar prišel iz furlanskega kraja Artegna. Na do neke mere neagrarni značaj renškega prebivalstva bi lahko domnevali na osnovi večjega števila Hoferjevih podložnikov, ki so v denarju plačevali za hišo, v kateri so bivali, dostikrat brez navedbe kakšnih k hiši pripadajočih zemljišč.  Posebnega pomena za gospodarsko življenje na deželi je bil vsekakor mlin, ki ga je imel Hofer najbrž blizu gradu. Na drugi mlin nas opozori zapis, da je Mihael Silič užival zemljo, na kateri je Špacapan zgradil mlin. Leta 1555 sta Žigon Dominčič in Lambert schuestar imela v načrtu zgraditi mlin pri kraju zerouiza.

            Voda Vipave je ponujala tudi možnost ribolova. Ribolovno pravico v njej pod Renčami in Gradiščem nad Prvačino je imel renški gospod, je pa proti ustreznemu plačilu (z žitom in/ali ribami) za nekaj let oddajal svoje ograde in priprave za ribarjenje posameznikom.

            Vidnejši dohodek je zemljiškemu gospodu vsekakor prinašala desetina. Od vsake kraljeve hube, ki je spadala pod renško sodno jurisdikcijo (gericht rentschoch), je Hoferju šla desetina žita. Glede na številne omembe na novo izkrčene zemlje in praktično zanemarljivega števila pustih zemljišč bi smeli sklepati, da je Štefan Hofer posvečal precejšnjo pozornost razvoju svojega gospostva. Na ta način so se izoblikovale tudi nove kmetije.

            Podelitev zemlje ali drugih nepremičnin in pravic v uživanje kmetom je v virih dostikrat natančneje opisana in se je zgodila v prisotnosti prič, običajno kar kmetov iz soseske. Vsaj delno se je v tistem času uveljavljal kolonat, ki so si v tistem času z zahodne smeri marsikje na Goriškem utirala pota in za katerega je bil značilen navadni zakup (affitto semplice) in tudi v Renčah je bila zelo razširjena oddaja polovice vina, zelo pogosto pa se omenja oddaja tretjine žita. Kaže, da so tudi živino ponekod redili auf halbenschaft. V posameznem primeru naletimo na oddajo polovice sena (halbs heu), pa polovice sadja (pam fruchten) in četrine sirka (sierch ... den fierten tal).

            Iz urbarjev se da povzeti nekaj značilnosti glede menjavanja kmečkih gospodarjev. Pri večjih zaokroženih zemljiščih je zaznati neko kontinuiteto. Pri številnih posameznih parcelah pa so se uživalci menjali zelo pogosto. Ob novi umestitvi, ali tudi ob drugi priložnosti, npr. ob obračunu zaostalih dajatev, so bile upoštevane tudi morebitne izboljšave na zemlji (pessrung), ki jih je bil zemljiški gospod dolžan odplačati posameznemu kmetu kolonu.

            Činž, ki ga je renški kmet moral dajati svojemu fevdalnemu gospodu, se je precej razlikoval. Večinoma je šlo za dajatve v naturi, dostikrat se je k tem pridružil še denarni znesek, včasih (npr. za uživanje hiš, kleti; odvetščina) so plačevali le v denarju. Nič presenetljivega ni, da je žito v ospredju - najpogostejši sta pšenica (watz) in oves (haberen), le sem pa tja še rž (rockhen), sirek (sierch), pira (schpelten), proso (fiers), ječmen (gerschten). Leta 1549 je Hoferjeva žitna bera znašala 308 kupnih mer pšenice, 148 kupnih mer ovsa in 24 kupnih mer mešanega (gemischet), ob tem da je bilo to leto v primerjavi z nekaj naslednjimi nadpovprečno rodovitno. Zelo pogosto je prišlo v poštev vino (redko grozdje - weinper), ki ga očitno v renških hramih ni manjkalo. Med pogostejše dajatve spadajo seveda predvsem jajca in kokoši, redko kopuni; khlain viech - jagnjeta in kozliči - je bila vključena v desetinsko dajatev. Od travnikov se včasih plačuje s senom, od kostanjevega gozda s kostanji.

            Datum oddaje dajatev je bil določen (v ospredju je dan sv. Jurija). Če se je zgodilo, da je prišlo do zamude, je bila lahko kmetu odkazano plačilo "odškodnine". V urbar se je zapisala tudi kakšna sodba, ki jo je Štefan Hofer lahko izvršil kot renški sodni gospod. Jurij Schpazauzizs se je pregrešil zoper poslušnost in moral plačati z eno marko šilingov. Hofer je naročil ta denar razdeliti vbogajme (vmb gottes willen austallen). V podobni luči se nam Štefan Hofer kaže ob času obračuna neplačanih dajatev Lenke Kos v letu 1557, ko je njen manjši dolg zavoljo njenih otrok odpustil (den khindern vmb gottes wil gelossen).         

            Renški podložniki so se v denarnih škripcih mnogokrat obrnili kar na svojega gospoda. Ta je po določenem času kadar koli lahko zahteval izplačilo dolga, sicer pa je moral dolžnik običajno letno oddati določeno količino žita, hkrati pa je jamčil z vsem svojim premoženjem, da bo dolg povrnil. Zaostanke plačil naturalnih dajatev so kmetje lahko poravnali tudi z drugimi pridelki, npr. z vinom, najbolj pogosto pa z denarjem.

            Kmetje na renških hubah in košanijah so bili običajno dolžni opraviti štiri robote. Tlaki pa je bilo mogoče zadostiti tudi z denarnim zneskom. Pri upravljanju gospostva so renškemu gospodu seveda pomagali mnogi posamezniki - oskrbnik, konjar, nadalje gozdni služabnik (forst khnecht) in drugi služabniki in hlapci. V Renčah je imel Hofer tudi svojega biriča (scherg) in sla (pott).

            Vaščani Renč, ki so bili povezani v Renški khamaun, so nekaj zemlje obdelovali skupaj. Renški urbar ne loči veliko posameznih zaselkov, ki so danes tako značilni za Renče. Izjema je Ozrenj (osren). Ker je to čas formiranja priimkov, ki se še niso povsem ustalili, moremo pokazati, kako so nekateri tedanji prebivalci Renč verjetno postavili temelje za nekatere današnje zaselke. Žigon (Schigon/Sigon) je ime enega ali več Hoferjevih podložnikov, ki so "krivi", da se je izoblikoval zaselek Žigoni. Podobno bi glede na obstoj ustreznih imen ali priimkov v renških urbarjih smeli sklepati tudi za zaselke Lukežiči, Mrljaki, Špacapani, Vičiči, Martinuči, Kaplani, Arčoni, Mohorini. Obrtniški dejavnosti je v večji meri dajala ton opekarna, zato je bila zidarska dejavnost po tem sodeč najbolj razširjena. To potrjuje tudi nekaj "priimkov" maurar, ne manjka pa tudi schneider, schuestar, weber in schmitt.

 

Paberki iz 17. in 18. stoletja

            Člani družine Stassoldo so renški grad najbrž v drugi polovici 17. stoletja preuredili v baročni dvorec s tritaktno zasnovo z nepravilnim podkvastim tlorisom, ki se je odpiral proti naselju, hkrati pa bil tudi ločen od njega s temi obrambnimi stolpi in polkrožnim jarkom. V zametkih je bila zasnova še renesančna, najbrž po Khuenburgovih zamislih, kar bi dokazovala letnica 1613. Strassoldi se se kitili tudi s pristavo na drugem koncu Renč, pod kraškim robom, na kraju, ki so mu rekli "Vigna del sol", po domače pa se je temu kraju reklo (in se še reče) Mandrija. Tam je Peter Strassoldo v 30-ih letih 18. stoletja dal zgraditi javno kapelo. Pod Mandrijo na griču, imenovanem "Ölberg" (Oljkov grič) je v začetku 17. stoletja zrasel še en manjši, monolitni baročni dvorec, ki je bil najprej v lasti Coroninijev (najbrž izvira od tod baronski predikat, ki ga nosijo šempetrski Coroniniji), kmalu pa so ga pridobili plemiči, ki so prišli iz Španije, vikonti de Torres, ki so se mimogrede poznali tudi z znamenitim pisateljem in pustolovcem Giovannijem Giacomom Casanovo. Sčasoma se je po njih prijelo kraja novo ime - Španjolišče.

            Ob smri Ivana Jožefa Strassoldo leta 1767 je bila izdelan inventar nepremičnin v gradu. V samem dvorcu se je nahajalo več prostorov: soba prekrita z usnjem, bližnja spalnica, predsoba, velika soba, soba nad kuhinjo, mala soba, bližnja soba s potrebščinami, soba pri sali, poleg nje dve sobici imenovani "copra il pozzo", sala, sobica proti mlinu. V grajski knjižnici je bilo na policah okrog 180 knjig. Kleti so našteli kar pet, eno so imenovali velika, eno mala klet, bili so pa še trije drugi kletni prostori. Posebej so popisali še druge gospodarske prostore - "folador" (stiskalnica za grozdje), žitnica, kuhinja z vhodnim prostorom, shramba ("salvaroba") in stara kuhinja pri shrambi. Na dvorišču je bila stara torklja. Po inventarju iz leta 1757 je bilo v veliki kleti 24 (praznih) sodov, 124 orn belega in 220 orn črnega vina. V žitnici pa so hranili 416 mer žita in 540 mer drugega, predvsem sirka. Na Mandriji sta bili ob kapeli dve dominikalni hiši, ena z dvoriščem. Vseh kolonskih hiš so našteli 22 (verjetno so vključene tudi tiste na Krasu). Na Vipavi so imeli mlin in poleg njega žago. Sredi 18. stoletja je grof Peter Strassoldo posedoval v Renčah ok. 264 "campov", skupaj z drugmi člani družine pa je Strassoldom pripadalo v Renčah dobrih 300 njiv - to je čez 100 hektarjev). Za primerjavo: Grof Torres na Španjolišču je posedoval ok. 124 njiv, karmeličanski konvent 57, cerkev sv. Mohorja ok. 56 njiv,  Andrej Romani in uršulinski samostan iz Gorice ok. 46, renški župnik ok. 38, Franc Parcar ok. 33,  mlinar Batistič Andrej z Otoka ok. 32 njiv. Domači kmetje pa skoraj niso presegli desetih njiv svoje posesti.

            Več članov družine Strassoldo je bilo pokopanih v sami cerkvi sv. Mohorja (prej Feliksa) in Fortunata, kjer so imeli svojo grobnico. V testamentih so se spomnili tudi nekaterih služabnikov v gradu in jim namenili doživljensko rento. Ivan Jožef Strassoldo je na primer leta 1767 Mariji vdovi Pregelj, rojeni Repič namenil 100 goldinarjev doživljenske rente za službo pri pokojni ženi, ki je bila dolgo časa nepokretna, in hčeri; nekaj denarja je namenil ubogim v vasi, četrtino vseh dolgov pa je svojim kmečkim dolžnikom dal odpisati.

            V Renčah so bili torej kar precej razširjeni kolonski odnosi, pri čemer so bili kmetje osebo svobodni, a niso imeli (veliko) posesti. V terezijanskem katastru  je na desetine  zanimivih topografskih imen, tesno povezanih z renškimi prebivalci. Naj navedemo nekatere - Na Puliniszi, Par ribniki, Supanza, Nasidisci, Douzimghribi, Per diuinschi confini, Dimisze, Nat Dorim, U braidi sotto San Tomaso, Sigonauiza, Braida par Trojarjam, Grobiszech, Capulinauiz, Nalimberzi, Arzonauiz, Caplanauiz, Dobraua, U cragliach, Cerouiza, Cosarischie, dolina par crisi, Sa schedgnan, Elperch, crip pot capellu (de Torres!), Nasgognach, Fariouiz, Tospret, Lestinaugrad, Malnariauiz, Judauiz, Rabbatauiz, Faitauiz, Lucauiz, Martinauiz, Per Luchesigi, Ronc per Mocorinavich, U Rebri, Babe ronch, Schuliavischie. 

            Jožefinski kataster s konca 80-ih let 18. stoletja sicer bolj uradno razdeli Renče na posamezna dele (distrikte), ki jih je 34 ter jih imenuje: Dombrave, Boriag, Per Resciani, Prestava, Locca, Braida, Mentuza, Polinszhe, Loca, Cochilszie, Precopa, Parspazzapani, Dugi Crip, Ledina, Krip per Sveti Tomasi, Ouzhach, Gabrielovaz, e Rebiszach, Robar, Sa Mandria Savigna, Coritina e Cau, Kaladinschie, Helperch Naspagnolischie, Dombrave te druge Nafarosi, Par Luchesigi, Dollina Vellicha, Iosariszhe jesbina par Arzoni, Sculiaviz, Permacorini, Malaberza, Krib Navissochim, Latniche, La comugna. Med lastniki hiš sta poleg Strassoldov v ospredju še Emanuel Torres (6 hiš) in župnijska cerkev (4 hiše). Prav očitno je, da zaselki v množinski imenski obliki, ki še danes obarvajo renški  vsakdan, opravičujejo svoja imena, saj je družin z enakim priimkom ob koncu 18. stoletja zelo veliko in še to so velikokrat sosedje ter večinoma posedujejo eno hišo, redko dve. Kar pod dvajset hiš se podpisujejo Mozetiči, pod štirinajst Arčoni, pod trinajst Krpani in Vičiči, pod deset Lukežiči, pod osem Preglji, Pahorji in Špacapani, pod sedem Žigoni, pod tri Martinuči, Reščani in Zajci.

 

(Na tej strani je predstavljen kratek povzetek predavanja z naslovom "Zgodovina Renč do 19. stoletja", ki ga  je avtor mag. Vojko Pavlin predstavil na okrogli mizi v knjižnici OŠ Renče dne 20. 5. 2007 v sklopu prireditev ob 750 obletnici prve pisne omembe Renč. Celoten tekst bo objavljen v zborniku vseh prispevkov.)