Avtor prispevka: Miran Pahor

Pred 750 leti, točno 15. januarja 1256, je na listini goriškega grofa Majnharda kot priča pri neki njegovi pravni listini naveden Romanus de Renzach(Roman iz Renč), prvi doslej znani pripadnik družine, ki je nosila ime po Renčah.

Milko Kos , eden najbolj znanih slovenskih raziskovalcev srednjega veka ugotavlja, da je to najbolj verodostojen prvi dokument, ki je povezan z Renčami. Gre za ministeriale goriških grofov, ki se v latinščini zapisujejo de Renzach, v nemščini pa von Rentschach. V tistem času, so se plemiči  skoraj po pravilu imenovali po krajih, kjer so imeli sedež.

Zaenkrat poznamo na žalost bolj malo dokumentov iz zgodnjega obdobja Renč. Več jih najdemo v 15. stoletju in naprej. Listina iz l. 1404 omenja hčerko Marquarda von Rentschach, leta 1410 je v nekem dokumentu prvič omenjen renški grad ( haws und turn), ki ga ima tedaj v posesti plemič Nikel von Stan.

Precej več podatkov imamo po letu 1464, ko dodeli goriški grof Leonhard renško posest Štefanu Hoferju, ki se naseli v Renčah. Hoferji so bili vojaki, ki so se odlikovali v vojnah z Benečani in Turki, pa tudi v grofovskih fajdah in, ko so prevzeli goriško grofijo leta 1500  Habsburžani, tudi na njihovi strani. Tako so leta 1509., potem, ko so pregnali Benečane, dobili za zasluge devinsko gospostvo od prvega habsburškega kneza na goriškem Maksimiljana. Sin renškega gospoda Štefana Sigismund je postal devinski glavar . Ko je leta 1516 padel, prav tako tudi njegov brat Krištof, je prevzel Devin tretji brat Ivan, v Renčah pa sta ostala brata Jakob in Franc Volfgang. Njihovi nasledniki so potem uživali dele posestva tako v Devinu kot v Renčah. Leta 1589 je umrl zadnji moški potomec družine Hofer v Renčah. Njegova hči Doroteja se je poročila s posestnikom Volfangom Hayss von Khuenburgom z Vogrskega.  Renška posest je ostala pod Khuenburgi do leta 1645, ko jo je hčerka zadnjega moškega iz te rodbine prinesla za doto baronu in kasneje grofu Strassoldu. Renška veja rodbine Strassoldo je potem bivala v Renčah do leta 1897, ko se je s hčerko zadnjega od njih poročil vitez Jožef de Grazia. Tedaj je na osnovi agrarne reforme bila razprodana med domačine večina grofovske zemlje. Renški grad in, kar je ostalo od posestev, je po poroki hčere De Grazia prešlo k rodbini Del Mestri iz Medeje (tjakaj je prišla iz Firenc). Ta družina se je v začetku bojev na soški fronti l.1915 preselila najprej na Dunaj in potem v Banjaluko, kjer so nadaljevali s svojo specialnostjo - opekarstvom, s katero so se ukvarjali tudi v Medeji in Renčah. Grad je bil med vojno popolnoma porušen, razen kleti z velikim kamnitim obokom in spodnjega dela prvotnega stolpa. Ruševino je kupil učitelj Križman iz Dornberka, ki jo je obnovil v velikosti približno tretjine nekdanjega gradu.Leta 1940 je grad prešel v last družine Stepančič in ta ga poseduje in na lastne stroške vzdržuje še sedaj. To je v kratkih potezah sosledje  lastnikov renškega gospostva in gradu.

Prepis dokumenta, ki prvič omenja Renče v zvezi s plemičem Romanom de Renzach je datiran: 15 januar 1256. Vsebina rokopisa je bila natisnjena leza 1878, original pa je ohranjen v privatni zbirki v Italiji.	Dokument iz leta 1404, v katerem je omenjena članica plemiške družine von Rentschach.

V urbarjih družine Hofer, ki jih je vzorno obdelal zgodovinar Vojko Pavlin, je tudi mnogo zanimivosti o krajanih Renč in okolice. Tako je na primer zapisano, da sta l.1555 nameravala graditi mlin pri kraju Zerouiza(Cerouca)  Žigon Dominčič in Lambert Šuster. Iz tega sledi, da je sedanji priimek Žigon nastal iz osebnega imena. Štefan Hofer je l. 1547 oddal v uživanje nekaj zemlje in izdelavo opeke Barnaba-ju Fornazarju iz Furlanskega kraja Artigna(slov. Ratenj). Tako si lahko razlagamo izvor priimka Fornazarič. Prav tako najdemo pogosto lastno ime Lukeš(ali Lukež), iz katerega je s precejšno verjetnostjo nastal priimek Lukežič. V 16. stoletju so namreč  začeli pri nas bolj dosledno uporabljati priimke. Vedeti pa moramo,da so knjige, tako grofovske kot župnijske, takrat vodili ali v nemškem ali italijanskem jeziku, delno tudi v latinščini. Prisoten je podatek o mostu in mlinu, pa tudi o obrtnikih, ki jim je nemški pisar dal priimke Maurar(zidar), Schuester(čevljar), Schneider(krojač), Weber(tkalec) itd., ki so jih kasneje uporabili Mauriči(?), Šušteršiči, Žnidarčiči, Vebri.

V študiji najdemo še mnogo drugih zanimivih podatkov, o življenju po Hoferjih pa v urbarjih družine Strassoldo, ki še čakajo na obdelavo.

Zanimivo je, da je skoraj istočasno kot v Renčah (l.1587) umrl tudi zadnji moški potomec Hoferjev v Devinu: vročekrvni Matija Hofer. Njegova hči Ludvika se je poročila s pomembno osebnostjo tistega časa Rajmundom della Torre Valsassina iz Gorice, sicer pa daljnjim potomcem družine iz Milana, ki je poznana po uvedbi zelo na široko zastavljene poštne službe v Italiji. Rajmund je v Devinu osnoval samostan Servitov (Servi beatae Marie). Njegov sin Matija, imenovan Rajmondino, ki je postal duhovnik in je kasneje dosegel visoke časti v cerkveni hierarhiji, je dobro znal slovensko. Tako trdi v uvodu k italijansko - slovenskemu slovarju  iz leta 1607. sestavljalec pater Gregorij  Alasia da Sommaripa.

Zanimiva je tudi zgodovina renške fare oziroma cerkvenega življenja. Nekatera izročila kažejo, da so bili začetniki pokristjanjevanja verjetno menihi iz Ogleja  ali samostana v Rožacu(Corno di Rosazzo). Za  zgodovino renške župnije je od 16. stoletja dalje v raznih arhivih in tudi v župnišču veliko zanimivih neobdelanih ali delno obdelanih podatkov.. Tako imamo dokumente iz leta 1599, ki kažejo, da so si Renčanci že dolgo  prizadevali dobiti duhovnika, ki bi znal slovensko. To zahtevajo od grofa Viljema Hayss von Khuenburga z Vogrskega in povedo, da bodo sicer takega moža sami poiskali. Sledijo dokumenti, ki dokazujejo, da je goriški arhidiakon priporočil duhovnika Golianca iz Gorice in za to prosil soglasje devinsko potomko družine Hofer Klaro in od nje to soglasje tudi dobil.

Hoferji iz Devina in njihovi nasledniki Della Torre Hofer Valsassina so namreč obdržali pravico tako za soglasje v zvezi s krajevnim duhovnikom kakor tudi za izvajanje nižjega sodstva. To dokazujejo nekatere sodbe iz začetka 17. stoletja, ki jih hrani državni arhiv v Trstu.

Po medsebojni dedni pogodbi s Khuenburgi bi morali renške posesti dobiti nazaj devinski, če bi le-ti ostali brez moškega potomca. To se je zgodilo l. 1645. Vendar je v Renče tedaj prišel baron Strassoldo, ki se je poročil s hčerko zadnjega Khuenburga. Pravde za Renče so se vlekle dolgo v 17. stoletje in iz tega časa verjetno izvira ljudsko izročilo o ugrabljenem grofu, ki naj bi ga pod konja privezali ugrabitelji iz Devina, rešili pa naj bi ga domači kmetje Žigon, Martinuč in  Špacapan. 

Zahtevki po znanju slovenščine pri duhovščini najbrž niso bili osamljen primer v Renčah. Pomena poznavanja slovenskega jezika tudi za širše področje, kjer bivajo Slovani, se je zavedel prej omenjeni Rajmondino in v začetku 17. stoletja naročil mlademu, bistremu in izobraženemu patru Gregorju Alasiu da Somarippa, naj napiše italijansko- slovenski slovar s priročnikom za rabo slovenščine. Ta je potem zbral dotedanje znanje o slovenskem jeziku, predvsem iz protestantskih knjg in s pomočjo Matije oz. Rajmondina in verjetno tudi drugih, mnogo krajevnih besed. Nastal je priročnik, ki poleg slovarja z več kot 2800 slovenskimi besedami, vsebuje tudi zanimiv uvod s posvetilom, osnovna slovnična pravila, imena denarnih enot, nekaj strani konverzacije, nekaj verskih zapovedi in molitev in nekaj nabožnih pesmi. Ta slovar-priročnik, ki bo v l. 2007 praznoval častitljivi 400 letni jubilej je prav gotovo velikega pomena za slovenistiko, pa tudi kot zgodovinski dokument naše narodne identitete in kulture. Še posebej pa je pomemben za našo Primorsko, saj je nastal tukaj in tudi na osnovi zahtev naših ljudi.

Iz 17. stoletja imamo v renškem župnišču še cerkvene urbarje in matične knjige, med katerimi je najstarejša matična knjiga od let 1601 do 1620. Ohranila se je po srečnem naključju, saj jo je našel med prvo svetovno vojno avstrijski vojak češke narodnosti in jo odnesel domov, ker je verjetno mislil, da se nanaša na vas Renče v češkem Plzenskem okraju. Čehi so nam jo vrnili l.2003.

Letnico 1651 nosi objekt v Polinišču, kjer so delovali menihi iz Pavlinskega reda. Verjetno je bil samostan ukinjen z jožefinskimi reformami konec 18. stoletja. Ostal je del stavbe z letnico 1651, nekaj razvalin in ime kraja: Polinišče.

Iz 18 stol. nam je poznano, da je bila na mestu manjše,sezidana cerkev v sedanji velikosti na placu leta 1770. Najprej je bila posvečena Felicijanu in Fortunatu, nato pa Mohorju in Fortunatu. V njej je grob najmanj enega pripadnika družine Strassoldo. Znani zemljevid avstrijskih dežel iz l. 1744 poimenuje našo vas po slovensko v nemškem zapisu: Rentsche, kasnejši zapisi pa kažejo na vpliv italijanščine in tako že v avstrijskem vojaškem zemljevidu iz 60-ih let 18. stol.zasledimo zapis Ranciano. V njem je  za ime  kraja, ki mu že dolgo pravimo Špinjolišče, naziv Oelberg  (Oljčni grič), kar nedvomno kaže na to, da so bili tam nasadi oljk in morda tudi, da ime kraja nima španskih korenin, ampak, da je bila tam enostavno stiskalnica oljk (nem. Spannoel).

V 19. stoletju je izredno pomemben zgodnji začetek rednega šolanja, ki datira v l.1815, to je precej prej kot v drugih krajih. Prvi učitelj je bil Boštjan Mozetič, ki je poučeval v Renčah kar 29 let.

Leta 1820. je bil narejen t. im. Franciscejski kataster za Renče, ki dokaj podrobno beleži nepremičnine. Očitno je , da so te katastre risali italijanski geodeti, saj so, kjer je le bilo mogoče, vnašali poitaljančena imena krajev.

Od leta 1815 so bile Renče občina praktično nepretrgoma do leta 1955, od 1815 do 1850 celo glavna občina in središče sodnega okraja, ki je bil vezan na Strassoldovo zemljiško gospostvo. Potem je bila občina leta 1947 začasno ukinjena do leta 1952. Ta je bila dokončno ukinjena leta 1955, ko so bile Renče najprej priključene občini Šempeter in leta 1960 občini Nova Gorica.

Prva čitalnica začne z delom leta 1866 in močno krepi sicer vedno prisotno pripadnost slovenskemu jeziku in rodoljubje.

Leta 1871 in 1872 so slovenski liberalci dvakrat poskušali organizirati tabor v Renčah, vendar jim oblasti tega niso dovolile.

19. aprila 1881 dobijo Renče svojo pošto, odkoder pošilja svoja pisma tudi župnik z Gradišča, pesnik in prerok Simon Gregorčič.

Ob koncu 19. in v začetku 20.stoletja je pomembno povečano zanimanje za razne obrti, še posebej pa za opekarstvo in zidarstvo. Leta 1897. je bila ustanovljena obrtna šola. Zaživi kulturno, športno, pa tudi politično življenje in popolnoma prevlada slovenska narodna zavest. Ustanavljajo se društva, delavnice, podjetja, hranilnica in posojilnica(l. 1897 do 1931) Vse več je domače, slovenske inteligence.

Renški zidarji, ki so prisiljeni iskati delo v oddaljenih krajih so se zgodaj seznanili z delavskim gibanjem in se udeležili velikih stavk na Tirolskem leta 1906 in 1907, v Sarajevu 1912, v Donawitzu 1917 in drugod.

Potem pride l. 1914, ko odidejo fantje na vojsko in1915, ko so v vojno vmeša Italija. Najprej so naši kraji v neposrednem zaledju, od l.1916 pa del soške fronte poteka ravno čez Renče. Prebivalci so razseljeni po avstroogrskem cesarstvu. Po končani vojni se vrnejo v razrušene domove in po odločitvi v Rapallu, v italijansko kraljestvo. Veliko je sledi strašnih ofenziv, ki so vihrale čez Renče. Kar tri velika pokopališča, nešteto kavern, jarkov, pa tudi slik, knjig in dokumentov je ostalo iz tistega časa, vendar ostaja še vedno neobdelana celotna podoba tega dela fronte.

Sledi fašizem, Gentilejeva reforma in zakoni, ki uvajajo "rimsko kulturo". Svetovna gospodarska kriza po l.1929 in fašizem poženeta premnoge Renčance v tujino in takratno državo SHS. Mnogi se nikoli več ne vrnejo.

Doma vlada brezposelnost in rešuje se kakor se kdo more in zna. Na Gmajni kopljejo staro železo, ki je ostalo od vojne, zato je marsikdo brez prstov, roke ali noge, pa tudi žrtve so pri razstreljevanju  neeksplodiranih granat. Ženske odhajajo služit v Egipt in po raznih italijanskih mestih, največ v Milan. Zidarji odhajajo v Švico. Zaslužke pošiljajo domov in tako se do neke mere le ohranijo domačije v slovenskih rokah.

Na raznarodovalni pritisk Italijanov pa se rodoljubi odzovejo s tajnimi organizacijami kot je TIGR in Komunistična partija, v katerih imajo tudi Renčanci vidne vloge. Zapirajo jih , mučijo, vendar je težnja po samoohranitvi in narodna zavest močnejša. Že poleti 1941. leta se pridružijo Osvobodilni fronti slovenskega naroda in na sestanku na Kremancah osnujejo prvi odbor OF za Primorsko. Nastanejo prve partizanske enote, po kapitulaciji Italije septembra 1943 pa Renčanci masovno vstopajo v partizanske brigade. Mnogo se jih vključi v enote NOV tudi v tujini in pridejo na razne fronte v prekomorskih brigadah. Statistika beleži, da je v bojnih enotah sodelovalo 333 bork in borcev iz Renč, od kateri jih je 58 padlo. V vasi delujejo organizacije za pomoč partizanom že od l. 1941, po kapitulaciji Italije pa je organizirana prava ljudska oblast. Glavni nosilec aktivnosti so ženske, starejši in nesposobni za vojsko ter mladoletniki. Kljub neposredni bližini močnih sovražnih postojank, so Renče pravo osvobojeno ozemlje, v katerem gostujejo tudi velike parizanske enote, ima sedež Goriško vojno področje, vrstijo se mitingi,izvajajo se volitve in deluje partizanska šola. Italijani in Nemci Renče večkrat napadejo, pobijejo na grozovit način 7 krajanov in jih odpeljejo 80 v taborišča, odkoder se jih 17 ne vrne. Požgejo vaško središče (Britof), zaselek Venišče in v Ozrenju pomečejo ljudi v goreče hiše.

Leta 1945. se znajdemo v coni A Julijske Benečije. Zmago proslavijo Renčanci, tako kot vsi Primorci, z veličastnimi proslavami, slavoloki in parolami, napisanimi po zidovih in hribih. Veliki vrh nad Renčami dobi v prvih mesecih leta 1946. velik napis TITO in nekoliko kasneje Fajtov hrib napis FLRJ Začne se obnova, vračajo se vojaki, začne delovati redna šola. Boj za priključitev k matični domovini se nadaljuje z demonstracijami na ulicah Gorice in Trsta. Ob počitnicah gredo učenci v kolonijo v Jugoslavijo - v Skrilje. V vas pridejo enote zavezniške vojske: Britanci in njihovi kolonialni vojaki - muslimani iz Pakistana in Indijci. Ovce usmrtijo z enim zamahom meča preden jih pripravijo za pečenko.Tako zahteva njihova vera.V enem dnevu postavijo inženirci začasni vojaški most, ker je bil jekleni most iz časa avstrijskega cesarstva med vojno porušen . Otroci poskušajo vojake izprositi za čokolado. Angloameričani priredijo velik ples, vendar ne dovolijo da bi lahko prišli plesat tudi temnopolti, zato ga ženske bojkotirajo. Na Krasu je nameščen Odred JLA, v katerem je  precej domačinov. Napeto se čaka, kaj bo odločila mirovna konferenca v Parizu. Poleti leta 1947 pridejo potapljači iz Trsta, razrežejo in izvlečejo jekleno konstrukcijo porušenega mostu in postavijo novega, skoraj enakega, vendar ga ne uspejo dokončati. Septembra istega leta je naš kraj končno priključen k Sloveniji in Jugoslaviji. Večina Renčancev se zaposli pri Zidgradu in opekarnah. Tukaj najdejo delo predvsem zidarji, ki poleg obnove začnejo tudi z izgradnjo Nove Gorice, pa tudi mizarji, mehaniki in drugi. Podjetja ustanavljajo iz nič. Delajo z lastnim orodjem in popravljajo stare stroje. Hrano in pijačo si nosijo od doma. Če se na cesti pojavi kamion, avto ali motorno kolo, je to prava senzacija. Po letu 1948 je nekaj let pravo pomanjkanje. Vse blago je racionirano in se dobi na karte. V vrsti čakamo, da lahko kupimo 20 dkg mesa, v šoli pišemo na papirnate vrečke in podobno. Vseeno pa je živahno kulturno življenje. Deluje pevski zbor, dramska sekcija, ki naštudira zelo zahtevne igre in gostuje po okoliških krajih. Tudi športno  in šahovsko društvo delujeta. Posebno aktivne pa so politične organizacije. Ustanovljena je zidarska šola( 1947 do 1950), v katero prihajajo tudi iz drugih krajev.

Leta 1952 priredi mladina iz Renč "Revijo na vodi", ki ima veliko gledalcev in se v glavnem odvija ob mostu na Vipavi. Postreže pa nam s prikazom nove igre na vodi-waterpolom, za katerega se Renčanci navdušijo in ga gojijo kot edini na Primorskem še mnogo let. Na Starem placu pa  izvaja Akademski ansambel iz Ljubljane moderne skladbe, domača godba pa narodno plesno glasbo.

Po letu 1953 se začne življenjski standard boljšati, odpravljene so karte, kmalu se odpre meja  za maloobmejni promet in omogočen je stik s svetom. Renče, ki so takoj po vojni še občina, postanejo krajevna skupnost najprej v občini Šempeter, nato Novi Gorici. Vendar je življenje  še vedno zelo težko in mnogi, še posebno mladi, pa tudi cele družine, iščejo izhod na zahodu v Italiji, Franciji, Kanadi. Avstraliji itd.

Naslednje desetletje razen plavanja in waterpola ter splošne vadbe in gimnastike pri TVD Partizanu ni bilo opazne ativnosti v krajevni skupnosti. Ljudje se navdušijo za film, ki ga najprej   nudijo potujoči kinopredvajalci, kasneje pa stalni kino GOROP (Goriške opekarne). Kulturna dvorana je zasedena štirikrat na teden in oder je zakrit z velikanskim platnom. Skoraj vsi mladi se zaposlijo v tovarnah in opuščajo tradicionalni način življenja, ki je bil močno povezan z obdelovajem zemlje. Pojavi se televizija, ki  je dostopna v začetku le pri posameznikih, predvsem v gostilnah, pozneje pa se preseli v domove in življenske navade se v marsičem spremenijo.

V  70-ih letih dobijo krajevne skupnosti nekaj sredstev in več zagona. V kombinaciji s samoprispevkom občanov in občinskih sredstev ter s prostovoljnim delom je narejenih kar nekaj pomembnih investicij: vodovodi, kanalizacije, ceste in drugo.

V letu 1977 se KS Renče pobrati z italijansko občino Staranzano. Pobudo dajo člani ANPI-borčevske organizacije iz tega kraja, ki so med drugo svetovno vojno sodelovali v partizanskih enotah, pa tudi aktivisti, ki so v Furlaniji zbirali živež, zdravila in drugo za partizane. To blago so pripeljali do Renč, nakar so ga domači prevozniki z živinsko vprego vozili do Vitovelj, drugi pa naprej v Trnovski gozd. Sodelovanje med Renčami in Staranzanom je dokaj plodno na mnogih področjih in še posebej razveseljivo je, da so se v zadnjem času močneje povezale tudi šole. Vse to naj prispeva k boljšemu spoznavanju dveh sosednjih narodov, da  "ne vrag, le sosed bo mejak". 

V zadnjih desetletjih so se močno razvili tudi nogomet, kotalkanje, balinanje, gimnastika in še kaj. Dobili smo lepe objekte, ki jih tudi s pridom uporabljamo in to predvsem s ciljem, da bi mladino zaposlili z zdravimi dejavnostmi. Na žalost smo se  v precejšni meri prenehali ukvarjati z vodnimi športi, ker je zaradi onesnaženosti nemogoče uporabljati zaenkrat edini za to primeren"objekt" - reko Vipavo

Lepe uspehe dosega tudi  osnovna šola, ki se ji pozna tako ureditev prostorske problematike, kakor tudi izboljšanje učiteljskega kadra, sodobnejše pedagoške metode in navezava na tradicije domačega kraja.

Od 1.1.2007 bodo Renče delovale v novi, manjši občini Renče-Vogrsko, kar bo omogočilo bolj neposredno delovanje krajevne samouprave.

Prihodnje leto nameravamo prirediti širše, nekajdnevno seznanjanje z zgodovino in značilnostmi Renč ob sodelovanju priznanih zgodovinarjev in poznavalcev, Osnovne šole Renče, Pokrajinskega arhiva Nova Gorica in Župnišča iz Renč ter seveda mnogih krajanov. Ob tej priliki bo v Renčah tudi nekaj zanimivih razstav. Slavnostno bomo obeležili tudi 30. obletnico uspešnega pobratenja s Staranzanom.

Za pomoč in nasvete pri nastajanju članka se avtor najlepše zahvaljujem zgodovinarjema Branku Marušiču in Vojku Pavlinu.

Renče 22.10.2006

         Miran Pahor, Žigoni 8, Renče

Viri:

• Šolstvo v Renčah 1815-1999: publikacija OŠ Renče
• Državni arhiv iz Trsta: arhiv družineTorre e Tasso
• Škofovski arhiv v Vidmu(Udine): fond Ranziano(Rence)
• KjižnicaVincenzo Joppi Videm(Udine)
• Vojko Pavlin: Gospostvo Renče in Hoferjevi renški urbarji 16.stoletja: KRONIKA  3/2003-št.51
• Kamen na kamen: brošura 1978: Primorska gradbena operativa in KS Renče
• Vocabolario Italiano e Schiauo, 1607, Udine; ponatis 1993, Ljubljana
• Nataša Nemec: TIGR Renče in okolica
• Radivoj Pahor: Govor ob odprtju nove pošte v Renčah 2001
• Radivoj Pahor: Ozrenj pod Fajtjim hribom pred 60. leti
• Tragedija maja 1944 v Renčah- Primorska srečanja št 274/275  leto 2004