Na novo sešita po Šantlovem akvarelu

Avtorica besedila: Neva Pahor

Mnogi med nami so prvič spoznali renško nošo na razstavi ob 750-letnici prve znane pisne omembe kraja. Avtor akvarela je likovni ustvarjalec Sašo Šantel - član goriške družine, ki je znana po svojem umetniškem, zlasti slikarskem in glasbenem udejstvovanju. Na sliki je renško dekle v praznični noši, tedaj triindvajsetletna in še živeča (leta 2010 je praznovala stoti rojstni dan!) Selma Znidarčič, poročena Jenko. Fotografija slavnega akvarela je marsikoga po svoje tudi nagovorila: nekdo je občudoval prelivajoče se barve blaga, iz katerega je bila izdelana obleka, drugi so opazili vezeno belo ruto, ki so jo tu (vsaj tako je razvidno iz akvarela) puščali nezavezano ob obrazu, da je prišel do izraza umetelno izdelan čipkast rob ...  Videli smo, da sedi portretiranka na cestni ograji pred vhodom v Renče ob reki Vipavi ... Le redkokateri kraj se lahko ponaša s tako zanimivim in dodelanim prikazom življenja in oblačenja na začetku 20. stoletja. Številni obiskovalci razstave so sliko fotografirali, članica renške likovne skupine Ines Stubelj pa je izdelala tudi zanimivo kopijo, ki jo je letos predstavila na prednovoletni razstavi v našem kraju, na Mohorjevem 2010 pa smo jo ponovno dali na ogled tudi kot del spremljevalnih prireditev.

Predstavitev renške noše na prireditvi Mohorjevo 11. julija 2010 na starem placu v Renčah.. Na ogled je bila tudi reprodukcija Šantlovega akvarela, ki je služil kot model pri rekonstrukciji ženske noše.

Ljudje se že od nekdaj radi lepo oblačimo. Slike, kipi in drugi dokumenti kažejo, kako so ljudstva že v davni preteklosti izražala svoj okus, želje in potrebe z obleko, pričesko, obutvijo, ... Pričetek uveljavljanja slavnostnih oblačil oz. narodnih noš na Slovenskem lahko umestimo v čas pred približno 200 leti. Gre za neke vrste slavnostno >uniformo<, ki je v marsičem posnemala značilne elemente oblačenja kmečkega dela prebivalstva v prvi polovici 19. stoletja. V preteklosti je bil njen osnovni namen ohranjanje zavesti narodnostne pripadnosti oz. pripadnosti določenemu teritoriju ali stanu. Ljudje so nošo uporabljali ob slovesnostih, kasneje pa tudi na drugih,  recimo, folklornih prireditvah ...

Ko smo v Renčah ustanovili društvo za kulturo, turizem in razvoj, smo v program zapisali, da bomo posegli tudi med zaklade preteklosti našega kraja. Zamisel o izdelavi noše za moškega in, po modelu omenjenega akvarela seveda tudi za žensko, se je zdela vsem članom "prava ideja", ki je angažirala člane društva in druge domačine, da so pričeli brskati po zaprašenih podstrešjih in se lotili iskanja fotografij oz. oblačil svojih prednikov.  Da bi delo tudi strokovno podprli, smo tri članice društva (Janja Lipušček, Stazica Zorn in Neva Pahor) navezale stike z Goriškim muzejem v Kromberku, z muzejem v sosednji Gorici ter s študijsko knjižnico v Trstu (zgodovinski odsek). Povsod so nas prijazno sprejeli in nam omogočili ogled eksponatov oblačil tega obdobja ter nam nudili ustrezno strokovno podporo. V knjigah, člankih in prispevkih na to temo (tudi na medmrežju), smo spoznali splošna načela zbiranja etnološkega gradiva. Tudi rekonstrukcija se je izkazala za zahteven projekt, saj smo morali v kar največji meri ohraniti značilnosti nekdanjih oblačil (blago, kroj, način izdelave ...).

Predstavitev renške noše na Mohorjevem 2010.

Pri raziskovalnem delu nas je spremljala in vodila etnologinja Inga Brezigar iz Goriškega muzeja v Kromberku pri Novi Gorici. Veliko časa je posvetila reševanju konkretnih dilem, ki so se porajale ob nakupu materialov, izbiri krojev in iskanju rešitev, s katerimi bi bil naš izdelek kar najbolj podoben izvirni noši. Za sodelovanje smo prosile tudi učiteljico klekljanja in dolgoletno pedagoško delavko renške šole Gabrijelo Likar. Povabilo je sprejela z veseljem, saj je želela tudi sama aktivno doprinesti k uresničitvi zanimive zamisli. Le kdor se je že kdaj poizkusil v kleklanju si lahko predstavlja, koliko truda in časa je vložila v unikatni izdelek, kakršen je naglavna ruta (peča), ki je v celoti obrobljena z bogatimi čipkami. Pri izdelavi moške in ženske noše je sodelovala šivilja Beti Blaško iz Šempetra, ki ima že dolgoletne izkušnje s šivanjem noš in oblek za prireditve in gledališke predstave. Prisluhnila je našim željam in vtkala v svoje delo veliko ljubezni in potrpljenja.

Praznična renška noša za žensko in moškega je sedaj izdelana in pripravljena za posebej slovesne priložnosti: Na Mohorjevem 2010 sta jo ponosno in z zadovoljstvom prva nosila Florida in Branko Petelin in se ob zvokih harmonike (Borut Kalin) tudi lepo zavrtela.

V spremljevalnem programu so na Starem palcu nastopili renški pevci. Zapeli so tudi pesem Kje so tiste stezice in se tako simbolično in zares navezali na istoimenski naslov razstave o pripravah za izdelavo in o izdelavi renške noše. O tem sta spregovorili Inga Brezigar in Neva Pahor. Radivoj Pahor, dober poznavalec renške govorice, pa je posebej za to priložnost napisal šaljivo narečno pesem in s skupino domačinov so jo na palcu tudi odigrali. Nadja Gorjan, Miranda Nardin, Marija Zorn in Igor Arčon so na ta način, skupaj z avtorjem, predstavili "renško nošo" še nekoliko drugače. Narečni izrazi ter hudomušna vsebina klepeta vaških opravljivk je pričarala prisrčno vzdušje.

	Kratka veseloigra v verzih o renški gospodični in njeni noši, ki jo je za to priložnost spesnil Radivoj Pahor in jo odgiral s priložnostno gledališko skupino iz Renč.

Verjetno ni pretirano, če rečemo, da smo prireditev, obogateno z domiselnim kulinaričnim izročilom iz življenja naših zidarjev in njihovih družin, doživeli še bolj prepričani, kako je naša preteklost bogata in vredna spomina.