Informacije: iztok.arcon@guest.arnes.si
Zadnja sprememba:
29.03.09
Renčani so v času zavezniške vojaške uprave od 1945 do 1947 opazovali, kako so se v Vipavi pod mostom vojaki kratkočasili z neko posebno igro z žogo. Z improviziranimi rešitvami so ogradili "igrišče" in postavili plavajoča "vrata". Danilo Mozetič pa mi je pripovedoval, kako je v Kranju, kjer se je šolal, včasih opazoval tamkajšnje vaterpoliste in učenje tehnike igre. Z Ivom Merljakom sta prinesla domov prvo (hrvaško) knjigo o vaterpolu s pravili igre in seveda nekaj drobnih "kranjskih" izkušenj. Na teh osnovah se je po prvih odigranih tekmah v letu 1952 začel razvoj renškega vaterpola.
Vaterpolo tekma pod renškim mostom leta 1962. |
Plavalna tekma na Vipavi v Renčah (1973). |
V Renčah smo bili že od nekdaj dobri plavalci, s strokovnim delom pa smo še napredovali. Izjemno odmevno je bilo tretje mesto Dragana Pahorja na državnem prvenstvu Jugoslavije v plavanju.
Kondicijski treningi na Vipavi so se običajno začeli s plavanjem od mosta do zapornic ali v Polje "do topole" in nazaj. Veliko smo trenirali v bazenu ob Meblu in včasih tudi drugod. Trenerji so bili: Silvan Mikluš, Miran Pahor, Franc Polenčič, Franek Trefalt, Dragotin Arčon, Jože Smrdelj, Sead Galijaš, v novejšem času pa tudi Severin Vičič in Jurij Arčon.
V vaterpolu je renška pionirska ekipa dvakrat zapored osvojila prvo mesto (1962,1963). Petnajst let kasneje je tudi članska ekipa, z glavnino istih igralcev (Vojko Martinuč, Dragan Pahor, Valter Jevšček, Marjan Fajt), dvakrat zapored dosegla prvo mesto v Sloveniji ter s tem neposredno uvrstitev v drugo zvezno ligo - zahod (1980).
Temperamentna publika spremlja vaterpolo tekmo Renče : Delfin (Rovinj) leta 1972. |
Vatrepola in plavanja v Renčah ni več. Boris Arčon, športnik in društveni funkcionar ugotavlja: "Vipava, ki je bila desetletja mati renških športnikov na vodi, je postala hudobna mačeha. Tako je onesnažena, da kopanje v njej ni več mogoče, kaj šele redni treningi." Sam bi dodal, da je bila naša dobra mati tudi nunca Martka (Marta Arčon). V njeni hiši je bilo vedno zbirališče in zavetišče renških vaterpolistov. Štirje njeni sinovi so dolga leta bili člani ekipe, trije (Jano, Dragotin in Boris) kot igralci, trenerji in organizatorji, Frančko pa kot tajnik in nepogrešljivi mož ob ekipi, brez katerega si dosti let sploh nismo znali predstavljati našega društva. Hišno tradicijo vaterpola sta v zadnjem obdobju ohranjala tudi dva njena vnuka (Iztok in Jurij).