Šport je pomembno prisoten v našem načinu življenja. Je del kulture, ki ji pripadamo, smo iz nje izšli in jo soustvarjamo za današnji in morda tudi za jutrišnji dan.

Sledovi organizirane telesnovzgojne dejavnosti v Renčah so po vsej verjetnosti povezani z rednim delovanjem osnovne šole, ki je bila sicer ustanovljena že 1815. leta, torej pred nekaj manj kot dvesto leti, čeprav je po drugi strani znano, da segajo začetki šolske telovadbe v Sloveniji šele v sredino devetnajstega stoletja. Lahko bi sklepali, da se je telovadba v rednih programih osnovnih šol pri nas pojavila celo nekoliko kasneje in je morda povezana z izdajo prvih strokovnih priročnikov, kakršen je bila recimo knjižica Josipa Zime "Telovadba v ljudski šoli" iz leta 1872. 

O športni dejavnosti v našem kraju v prvi polovici dvajsetega stoletja ni veliko virov. Po pričevanjih starejših, nekoč aktivnih javnih in športnih delavcev, zlasti Davida Arčona in Mirka Mozetiča, smo mogli z gotovostjo ugotoviti le ustanovitev in delovanje Športnega in telovadnega društva od leta 1926 do 1928. Spomnimo se, da je bil tedaj fašizem že trdo na oblasti in eden njegovih globalnih ciljev je bil izbrisati slovensko misel in slovenski jezik iz teh krajev, uničiti sleherni odpor in poitalijančiti naše ljudi, predvsem otroke in mladino. Ko so morala prenehati z delovanjem druga društva, se je renška mladina oprijela še zadnje oblike legalnega združevanja, tokrat na osnovi veselja do športa in telesne vzgoje. Prizadevno delovanje skoraj petdesetih članov društva, ki so si sami uredili in opremili vadbeni prostor v sedanji kulturni dvorani, je bilo kmalu nasilno prekinjeno. Odpor proti pritisku raznarodovalne politike se je preselil v ilegalno dejavnost komunističnih, tigrovskih in duhovniških skupin in se vsaj do neke mere uspešno zaključil s priključitvijo Primorske matični domovini pred petdesetimi leti.

Že kmalu po končani drugi svetovni vojni so naši mladinci z novim poletom pričeli s telovadbo. Iz skrivališč so prinesli drog in delno poškodovano bradljo in v dvorani, ki je sicer služila tudi za druge namene, pričeli z vadbo. Kmalu so na dvorišču ob dvorani s prostovoljnim delom zgradili odbojkarsko ogrišče in treba je povedati, da so bili Renčani v odbojki še kar nekaj let zelo uspešni. V tistem prvem povojnem času so se veliko pripravljali na fizkulturne zlete, ki so bili množične špornopolitične prireditve, s katerimi je naša mladina po svoje prispevala splošnim prizadevanjem primorskega ljudstva v boju za pravično mejo. Zlasti so bili odmevni zleti v Ljubljani, Ajdovščini, Pragi in še posebej v Trstu, ki je 1. maja 1946 ob nastopu mladine doživljal novo pomlad, novo osvoboditev.

Leta 1947 je bilo ustanovljeno domače fizkulturno društvo. Ustanovitvi društva je sledila živahna telovadna dejavnost. Prvi predsednik je bil Dušan Arčon, tajnik Danilo Mozetič, blagajnik Slavko Rusjan, načelnik Vlado Krpan, njegov namestnik pa Svito Vižintin. Osemdeset do sto pionirk in pionirjev, mladink in mladincev je dvakrat tedensko vadilo proste vaje, prevale in premete, preskoke čez kozo in konja, vaje na drogu in krogih. Veliko športne opreme so izdelali sami, nekaj pa so je dobili tudi iz Ljubljane. Ob mladih je trdno stal Karlo Vončina, eden najzaslužnejših organizatorjev telesne vzgoje na Primorskem. Visoke tekmovalne uvrstitve so naši mladi športniki dosegali v atletiki, krosu, kolesarstvu... Navedimo nekaj prvakov z raznih tekmovanj: Lidija Nardin, Svito Vižintin, Ludvik Mozetič, Vlado Krpan, Bogdan Pahor, Zorko Merljak, Bogomil Fajt, Marija Besednjak, Ines Mijan. Najbolj zavzete in nadarjene mladinke in mladince so napotili na telovadne tečaje za vodnike in tako je rasla kvaliteta dela in telovadnih akademij, ki so bile vrsto let redna predstavitev dejavnosti društva in na katerih je bilo vedno prisotnih veliko zadovoljnih gledalcev.