Pomemben mejnik v razvoju fizkulturnih društev je bilo leto 1952. Tedaj je prišlo  do reorganizacije telesnovzgojne dejavnosti. Telovadna društva so se preimenovala. V Renčah je bilo ustanovljeno telovadno društvo TVD Partizan Renče, ki je pod tem imenom delovalo vse do leta 1976, ko  se je preimenovalo v Športno društvo Partizan. 

S kontinuiteto poimenovanja je povezana tradicija naših vasi in njenih ljudi, saj simbolno izraža duh žilavega uporništva, domoljubja in svobode. Trmasto premagovanje težav, vztrajnost in solidarnost, tovariška pomoč in prizadevanje za kvaliteto, resnicoljubnost in neuničljivo veselje do življenja so morda le nekatere lastnosti, ki krepijo vezi prijateljstva, zaupanja in samozaupanja. S svojim življenjem in izkušnjami so nam jih darovali naši starši in v društvu naši vaditelji, da smo si jih lahko razdelili tudi med seboj in poklonili drugim.

Gimnastični nastopi v renški telovadnici v petdesetih letih.

Društvo je bilo od leta 1953 do 1957 izjemno aktivno. V tem obdobju je bila odprta tudi nova telovadnica, ki je dobra tri desetletja služila društveni in šolski telesni vzgoji. Osnova uspehov je seveda bilo dotedanje delo. Za tisto obdobje sta značilani množičnost in kakovost oz. imenitni dosežki v republiškem in državnem, jugoslovanskem merilu, predvsem v mnogoboju ekipno kot tudi posamezno. Omenimo le nekaj imen: Ana Merljak, Ivan Arčon, Vinko Žigon. V društvu je delovalo skoraj stosedmedeset članov. Rudi Trojer, tedanji predsednik, pa je večkrat poudarjal, da so ključ uspeha bile vaditeljice in vaditelji. To dejstvo se je pokazalo tudi v kasnejšem društvenem delovanju, zlasti v letih, ki jih označujemo za nekoliko krizna. Najlepše je seveda tedaj, ko ima društvo ob vaditeljih tudi dobro upravo, ki skrbi za organizacijske, materialne in denarne zadeve.  

Posebej gre izpostaviti vlogo žensk in deklet, tako med vaditelji kot med društvenimi funkcionarji. V petdesetih letih sicer nismo imeli predsednice, bile pa so tajnice društva, blagajničarke, načelnice in seveda številne vaditeljice ženskih vadbenih vrst.

V našem društvu smo se ukvarjali z mnogimi dejavnostmi: z atletiko, kolesarstvom, odbojko, krosi, košarko, rokometom, nogometom, balinanjem, krajši čas tudi z judom in v novejšem času z veslanjem. Ob splošni telesni vzgoji, orodni telovadbi in partizanskih mnogobojih pa sta se  že v petdesetih letih uveljavila tudi plavanje in vaterpolo.

V šestdesetih letih sta se na nove temelje postavila košarka in rokomet. Zlasti ženski rokomet je dosegel pod vodstvom trenerja in učitelja športne vzgoje Jožeta Smrdelja, izjemne rezultate. Spomnimo se, kako so Renče postale leta 1970 slovensko rokometno središče ob organizaciji republiškega prvenstva za pionirke. Renčanke so premagale vse ekipe in se naslednje leto kot primorske prvakinje uvrstile v slovensko ligo, v kateri pa potem niso tekmovale. Renški rokomet čaka novih spodbud in oživitve.

Prapor društva TVD Partizan Renče, razvit leta 1956 .

Košarka živi še danes, čeprav le v obliki rekreacije. Ekipa je v sedemdestih in osemdesetih letih sodelovala v košarkarski ligi Primorske ter v občinski rekreacijski ligi in je povsod zasedala solidno sredino lestvice.

V Športnem društvu Partizan je v devetdesetih letih delovalo okrog stopetdeset članic in članov, med katerimi so vadbene skupine od cicibanov do rekreativcev. Renčani pa se ukvarjamo z zares pisano paleto športnih dejavnosti. O nekaterih smo že spregovorili, omenimo pa naj še namizni tenis, atlketiko, športni ribolov, streljanje, kolesarstvo, šah, padalstvo, planinstvo, rafting, tek... 

Kar se spomnim smo nekaj gradili. Zares se vidi, da smo zidarska vas. Seveda je najpomembnejše, kako smo gradili človeka, nas same. Športne objekte pa smo tudi največkrat gradili sami. Že pred letom 1950 odbojkarsko igrišče, nato telovadnico iz ruševin Brumatovega, kjer je danes samopostrežna trgovina. Odprli smo jo leta 1954. Pred tem smo telovadili v šolski učilnici.  Proge za plavanje, vaterpolska vrata... Delavnice so bile kar na dvorišču pri nunci Martki. Igrišče ob šoli, igrišče ob telovadnici, nogometno igrišče, pokrito balinišče, samoprispevek in prostovoljno delo za šolsko telovadnico, kotalkališče...

Ne smemo pa pozabiti, da smo kot društvo in kot posamezniki prejeli tudi visoka in najvišja družbena ter športna priznanja. Delali mo zgodovino, zaznamovali smo nek čas. Leta 1975 sta društvo kot celota in Branko Turel kot posameznik prejela priznanje Osvobodilne fronte, ki ga je tedaj podeljevala organizacija socialistične zveze delovnega ljudstva, leta 1977 pa so nam podelili posebno priznanje za uspešno tridesetletni delo. Leta 1982 je društvo prejelo Bloudkovo plaketo in 1985. leta državno priznanje Telesnovzgojne zveze Jugoslavije za razvoj športne dejavnosti.  Zlata Bloudkova odličja so  prejeli Dragotin Arčon, Davorin Arčon, Cvetko Gatnik in Dušan Arčon.

Športno društvo Partizan je bilo marsikomu izhodišče in velika, morda nezamenljiva učilnica. V prihodnosti bo najbrž nekoliko drugače. Nogometna in balinarska sekcija sta se osamosvojili, kotalkarski klub je nastal povsem samostojno. Toda vezi ostajajo, ostajajo spomini in izkušnje, ljubezen do športa in vrednote, ki nam jih je društvo dalo. Navdih in spodbuda za šporno udejstvovanje v zrelih letih sta največkrat izpeljana prav iz tistih mladostnih let, ko smo bili aktivni športniki v našem društvu. Včasih se čudimo, od kod refleksi, od kot lahkotnost gibanja in gibkost kretenj. Vračamo se k tistim prečudovitim dnevom, ko smo mladost preživeli s športom, k nepozabni izkušnji, ki ostaja zvesta stalnica našega življenja.