Vhod v renški mlin.

Leta 1897 je postal novi lastnik gradu in posesti baron Jožef De Grazia. Po relativno ugodni ceni je prodal njive in gozdove vaščanom. Tako je skoraj vsaka družina dobila svoj kos zemlje, na katerem je lahko gospodarila. Naši predniki so upali, da bodo ob skromnih (in sezonskih) zidarskih plačah lažje preživeli številne družine. V občini Renče je bilo tedaj 450 hiš in okrog 600 zidarjev. Istega leta (1897) je pričela z delom obrtna zidarska šola in postala nekakšna nadgradnja večstoletne zidarske tradicije (Franc Žigon, V počastitev 150-letnice naše osnovne šole, Renče 1965, str. 5) in osnovnošolskega izobraževanja, ki je v vasi nepretrgano prisotno že od leta 1815.  

Precej učencev obrtne šole je nadaljevalo študij v Ljubljani. Imeli so solidno osnovo, saj so se doma v treh šolskih letih ob izvrstnih učiteljih veliko naučili. Postali so znani mojstri, delovodje in stavbeniki - podjetniki. Naj omenim Jakoba Vodopivca, doma z Vinišč, ki je s svojim podjetjem, v katerem je zaposlil večinoma domače zidarje, gradil v Zagorju ob Savi in okolici. V brošuri Župnijska in dekanijska cerkev v Šmartnem pri Litiji, smo na strani 12 zasledili zapis, da "je bilo na stavbišču povprečno 45 zidarjev, z zelo spretnima in razumnima nadzornikoma F. Turelom in F. Pregljem iz Renč na Goriškem. Zidarji so bili sami Slovenci, največ iz Renč, Šempasa in Črnič na Goriškem in nekaj domačinov." Duh podjetništva se je v vasi očitno ohranil do danes, saj je po podatkih območne gospodarske zbornice Nova Gorica v Renčah sedeminsedemdeset samostojnih podjetnikov

Renški mlin in jez na reki Vipavi (2002).

Obrtna zidarska šola je po prvi svetovni vojni ponovno pričela s poukom, vendar so jo tedanje italijanske oblasti po nekaj letih ukinile. Kakor se spominja Ivan Pahor Nutk, učenec obrtne šole po prvi svetovni vojni, so v šoli usposabljali za različne poklice: zidar, mizar, kovač, krojač, čevljar, celo trgovec. Šola je bila torej nekakšna splošna poklicna pripravljalnica z nedeljskim poukom. V večjem prostoru nad Brumatovo gostilno so vsako leto pripravili razstavo izdelkov, maket in risb njenih učencev.

Jožef Žigon - Furlan, zidar od Žigonov (z rožo v suknjiču), fotografiran v krogu svoje družine leta 1908 v Renčah.

Ljudje so ob fašističnem pritisku vse bolj čutili tudi prihajajočo gospodarsko krizo. Renški zidarji so težje dobili delo doma, zato so morali  v druge evropske države ali pa so se izselili, največ v Ameriko. Povsod so se uveljavili kot pridni delavci, poznavalci svojega poklica, ki so tudi iz skromnih sredstev znali ustvariti mojstrovine. Zidarstvo je postalo simbol naše vasi in lahko smo ponosni, da je pesnik Oton Župančič to značilnost upesnil v svojo znamenito Kovaško.

Leta 1977 je bil v Renčah ob osnovni šoli postavljen spomenik primorskim gradbincem, delo akademskega kiparja Negovana Nemca iz Bilj. Avtor teksta na vzidanih marmornatih ploščah je domačin Miran Pahor, dipl, ing. grad., ki je bil tedaj glavni direktor Splošnega gradbenega podjetja Gorica.

Renški zidarji v Švici (Vintertur) leta 1930, pred svojo kuhinjo.