Renče
Predstavitev Zgodovina Fotografije Aktualno

Utišano upanje, prispevek žensk, odpor

Človek nosi v sebi kali žive narave. Če je le najmanša možnost, bo seme vzklilo, se bo obnovilo, življenje. Zidarji so po vojni kakor mravlje obnavljali domačije, gradili, kamen na kamen, kakor s sveto roko, da bi ostalo, da ne bi bilo več požigalca... Leto dni po končani prvi svetovni vojni je v Renčah ponovno oživelo kulturno in politično življenje. Obnovljeno kulturno društvo Svoboda (ustanovljena l. 1902) sta dopolnila Ljudski oder in Delavsko prosvetno društvo Iskra. Nepozabno doživetje se je odvijalo neke avgustovske nedelje 1920. leta, ko so člani socialistične stranke ob prisotnosti večine vaščanov na dvorišču Pirčkove (Peter Pahor) gostilne razvili svoj bogato izvezen rdeči prapor, simbol boja in upanja v lepše življenje.

Toda časi, ki jih je zaznamovala Rapalska mirovna pogodba (1920), ljudem v glavnem niso prinesli veselja. Kmalu je zavel črn veter s kričavih laških odrov, iz škornja je zaudarjala dušeča sapa, iz ust dedičev dvatisočletne kulture se je cedila pogoltna slina... Slovenski župani so se morali umakniti fašističnim komisarjem, čeprav so bili demokratično izvoljeni in so imeli dolgoletne izkušnje iz prejšnjih desetletij. Že leta 1870 je bil za župana izvoljen domačin Ivan Pahor Kilotov, za njim Rajmond Žnidaršič, Jožef Pahor Pepč, Anton Merljak, ponovno Rajmond Žnidaršič, Jožef Kobal in Andrej Merljak kot namestnika obolelega Žnidaršiča, nato daljše obdobje Ivan Stepančič Tita, po prvi svetovni vojni pa Franc Duršot in Anton Arčon, ki je bil zadnji slovenski župan do vzpostavitve ljudskih odborov med NOB septembra 1943. Erika Zorn v seminarski nalogi (Predstavljam vam Renče, 1997) ugotavlja posebno vlogo župana Rajmunda Žnidaršiča, ki je uspel, da je v občini leta 1894 uradovanje v italijanščini prenehalo in je postalo v celoti slovensko.

Renče 1921
Renče v začetku stoletja. Kljub letnici 1921, ki je zapisana na robu fotografije, lahko sklepamo, da je bila fotografija posneta prej, saj je bil zvonik, ki ga vidimo v ozadju porušen med prvo svetovno vojno leta 1917.

Fašisti so svoje asimilacijske načrte podkrepili z ukinjanjem slovenskih društev, v šolskem letu 1923/24 pa se je pouk v prvem razredu osnovne šole odvijal samo še v italijanščini. Diktatura je z vso grobostjo udarila po slovenski kulturi, po narodovih ekonomskih osnovah in svobodi političnega prepričanja. Med Slovenci je naraščala brezposelnost, na Krasu pa je pričelo zmanjkovati železa iz prve vojne, s katerim so si ljudje prislužili kakšno liro. Pospešenemu izseljevanju je sledilo odhajanje žensk in mladih deklet na delo k bogatim družinam v Gorico in notranjost Italije (npr. Milan), že prej pa so odhajale tudi v druge države kot dojilje in služkinje. Lina Turel od Turelov je morala doma pustiti komaj rojenega sina Brankota, da je postala dojilja v Egiptu. Dora Čotar, por. Arčon, je z mamo odšla v Aleksandrijo... (Dorica Makuc, Aleksandrinke, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1993). Bile so mučenice, ki jih je revščina pahnila v ponižno služenje veliki gospodi. Toda srce je utripalo rdeče. Skromne in bistre so se naučile jezikov in omike velikega sveta, odprle so sanjam o lepoti in izobrazbi, o boljšem življenju. Prestopile so prag omejene vaške majhnosti, vsrkale svobodni veter svetovljanstva in ga darovale svojim otrokom. Prav te ženske so s svojimi sredstvi, z denarjem, ki so ga pošiljale domov, omogočile velikemu številu primorskih družin vsaj znosno življenje. Cvetka Vodopivec, naša rojakinja, ki je tudi sama kot mlado dekle služila pri milanski gospodi, je prepričana, da "primorski Slovenci pod fašistično Italijo nismo bili le nacionalno, temveč tudi globoko ekonomsko in socialno zatirani." Vprašuje se, "kolikokrat so naši ljudje zaman trkali na vrata delavske zbornice v Gorici, da bi dobili zaposlitev, koliko je bilo tistih srečnih Primorcev, ki so se pod Italijo lahko izučili poklica, kdo se je lahko šolal, koliko smo imeli po letih okupacije svoje inteligence...?".

Renče 1930
Renški trg po prvi svetovni vojni.

Odpor fašističnemu nasilju se je odvijal spontano in organizirano. Komunisti, tigrovci, duhovniki in drugi narodno zavedni ljudje so vsak na svoj način delovali za osvoboditev Primorske. Izjemno pomembna je bila podpora  trdnega narodnjaka, duhovnika Valentina Pipana. Člani tigrovskih celic so se usmerili v močno prosvetiteljsko delo, zlasti z mladino. Slovenska knjiga je v najstrožji tajnosti prihajala na domove. Slovenska pesem ni izginila.

Med leti 1932 in 1935 je delovala tajna partijska tehnika, najprej v Renčah, v neki zapuščeni kaverni ob Tomaškem potoku pri Martinučih, nato v kaverni v hribu Ovčjaku in potem na Vogrskem. Pobudo je dal znani solkanski revolucionar Jože Srebrnič. Razmnoževali so zlasti veliko letakov, s katerimi so pozivali primorsko ljudstvo v boj proti fašizmu. V tej tehniki je delalo več aktivistov, od Renčanov pa: Andrej in Gabrijel Arčon, Jožef Cotič, brata Alojz in Jožef Martinuč in Avgust Špacapan, ki so bili poleti leta 1935 izdani, aretirani in zaprti. (Angel Kodrič, Pogled v zgodovino, Komunist, 21. maj 1982). Danes nekateri ljudje omalovažujejo to delo in rušijo obeležje, postavljeno pri Martinučih. Vprašanje je, kako bi brez podobnih tveganih dejanj ustvarjali pogoje za kasnejšo ljudsko enotnost. Dejstvo je namreč, da se je vas v času oboroženega boja za svobodo pokazala kot izjemno homogena in solidarna skupnost.

 

 

Larrow
 
Rarrow

 

line

Informacije: iztok.arcon@guest.arnes.si
Zadnja sprememba: 22-03-2009