Člani partijske celice KPI v Švici, Zurich, 14. 7. 1930, vsi sezonski zidarji iz Renč. Od leve: Viktor Bača, Vincenc Cotič, Hilarij Pregelj, Ivan Špacapan, Franc Brumat, Franc Kodrič, Lucijan Bratkovič, Ivan Fajt, Izidor Martinučč ležita: Marijo Pregelj in Angel Kodrič, v roki držita svoje glasilo Delavski list.

V Renčah je delovala celica tajne organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je kljub najhujšim oblikam terorja vzpodbujala ljudi k pokončni nacionalni drži in vlivala zaupanje z akcijskim in prosvetiteljskim delovanjem. Eden njenih osnovnih ciljev je bil osvoboditev Primorske izpod italijanske okupacije. Tajni odbor organizacije je bil ustanovljen leta 1927 v Gorici. Za ustanovitelja in vodjo celice v Renčah se šteje David Arčon. Njegovi najožji sodelavci so bili Bogomil Vižintin, Ludvik Čotar in Stanko Fornazarič. Cencičeva (Mira Cencič, TIGR, Mladinska knjiga, Ljubljana 1997) navaja še čevljarja Jakoba Vodopivca, peka Mirka Mozetiča, Feliksa Mozetiča (pri Žigonih), Alojza Arčona, Petra Bratkoviča, brata Ivana in Franca Tribušona, Jožeta Mozetiča, Heleno Arčon Fornazarič, Dragotina Lasiča (čebelarja) in Ivana Pahorja. Renška celica je imela organizirane trojke in zaupnike tudi v nekaterih sosednjih vaseh.

Župnik Valentin Pipan med učenci.

Od leta 1907 do 1948 je v naši fari služboval narodno zaveden župnik Valentin Pipan, sicer doma iz Škofje Loke. Upiral se je raznarodovalni politiki in ščitil slovensko besedo in pesem pred fašističnimi nasilniki. Boženka Lukežič iz Renč hrani kartonček s sveto podobico, na kateri se je Pipan ozančil kot župnik "pod Fajtim hribom", ker ni hotel napisati poitalijančenega - Ranziano. Iz istega vira povzemam, da je na sprejemu ob italijanskem prazniku pri občinskem tajniku (verjetno Masilliju) v Renčah zahteval (in dobil) prevajalca v slovenščino. Prevajal je uslužbenec Alfred Stepančič, široko izobražen mož, ki je govoril sedem svetovnih jezikov. V tistih časih je bilo oboje nekaj zelo izjemnega.

Roman Pahor (Renče-Gornja Radgona, 1889-1949) je osrednja osebnost glasbene ustvarjalnosti v Renčah. V prvi polovici stoletja je bil povezan z vidnimi skladatelji (Adamič, Kokošar, Premrl, Vodopivec...) primorskega in širšega slovenskega prostora. Udejstvoval se je kot skladatelj, organist in notograf, bil pa je tudi spreten risar in kaligraf. Ivica Bagon in Irena Humar - Kobal ga omenjata v zvezi z Rihardom Orlom, zbirateljem ljudskih pesmi iz Prvačine. Pahor mu je notografiral osemdeset ljudskih napevov iz Prekmurja (Primorska srečanja, št. 217-1999, str. 385). Največ glasbenega znanja si je nabral v orglarski šoli v Ljubljani in med večletnim bivanjem na Češkem. Njegova zapuščina je v Glasbeno narodopisnem inštitutu pri Akademiji za glasbo v Ljubljani. Romana Pahorja omenja tudi Krajevni leksikon Slovenije.  Renčanom bi bilo vredno širše predstaviti tudi Arnolda Arčona, opernega pevca in svojčas člana ljubljanske opere.

V Renčah je bil rojen tudi Franc Rusjan, oče prvega slovenskega letalca in letalskega konstruktorja. Edvard, čeprav rojen v Trstu, je kar osem let svojega otroštva preživel v Renčah, zaradi česar ga še posebej radi povezujemo z našim krajem. Krajevni leksikon med pomembnejše osebnosti iz Renč uvršča tudi čebelarskega strokovnjaka in pisca strokovnih tekstov, agronoma Bogdana Pahorja. V osnovnih in drugih šolah so poučevali/poučujejo tudi učitelji, doma iz Renč. Med starejšimi, nekako do leta 1941, so v javno objavljenem gradivu omenjeni štirje: Boštjan Mozetič kot prvi učitelj, ko je osnovna šola pričela s poukom (1815), Rudolf Vižintin, roj. 1873, in Franc (Franjo) Lasič, roj. 1895. V zborniku Minke Lavrenčič Pahor Primorski učitelji pa zasledimo tudi ime Renčana Frana Merljaka, roj. 1878, ki pa ni poučeval v domačem kraju. V povojnem obdobju je spremljal mnoge generacije učencev ter veliko prispeval k razvoju kraja in osnovne šole učitelj in ravnatelj Emil Čertalič.

Znamenita osebnost naše vasi je bila tudi Felicita Mikluš (1892 - 1982), babica v Renčah in okoliških vaseh od leta 1932 do upokojitve. Izšolala se je v Trstu in v tedanjih razmerah je bila pravzaprav vaški zdravnik. Na svet je pomagala več kot 2500 otrokom in vsi so bili kakor njena velika družina. Med vojno je partizanom pošiljala  zdravila, sanitetni material in zdravila ranjence. Leta 1944 je padel njen sin Ivan. Pokopana je v Bukovici. Naj na tem mestu omenimo še zdravnika, dr. Beviglio, Italijana, ki je z izjemno srčnostjo pomagal ljudem iz naših vasi, tudi brezplačno. Med narodnoosvobodilnim bojem je sodeloval s partizani. Še po vojni je prihajal v Renče k bolnikom, ki jih je zdravil že prej. Za prebivalce naše vasi je v povojnem času skrbelo več splošnih zdravnikov, ki  jih je nekaj let z avtomobilom prevažal Jožef Martinuč. Najdaljše obdobje je bil med nami dr. Aleksander Nardin, ki je poznal slehernega vaščana, njegove zdravstvene težave in življenske razmere, saj se je vedno odzval bolnikom, rad pa je med naše ljudi prihajal tudi takrat, ko v hišah ni bilo bolezn.