Sejem na renškem trgu 6. septembra 1910.

V renškem mlinu so po prvi svetovni vojni (1922) zgradili  elektrarno, ki je prinesla prebivalcem v hiše "sonce na špagi". Elektriko je napeljevalo več ljudi, med prvimi pa Franc Arčon Bela, nato Dragotin Lasič in Josip Stibilj. Ob mlinu je bila tudi dokaj velika ledenica. Led so razvažali gostilnam, predvsem pa v Trst na ladje. V vasi smo imeli tudi kovačijo. Najprej je bila v hiši južno od gradu ob poti k Žigonom, kjer danes stanujeta družini Fornazarič in Mask. Tam je delal Stanko Fornazarič, po domače Stanko Kovač in že prej njegov oče Peter. Izdelovali so tudi vprežne vozove, zato je bil tam zaposlen "bognar" (kolar). Na "starem placu", kjer je bila kovačija po drugi svetovni vojni, so ohranjene še nekatere značilne kovaške priprave. Kovač je bil Silvan Sulič, po domače Silvan Kovač. Kruh so pekli Mozetičevi, v pekarni sredi vasi. Pekarna je ohranjena, prav tako spomin na izvrstnega peka, ki je bil po poklicu sicer čevljar, Mirka Mozetiča. V Renčah sta bili dve mesnici, več trgovin in devet gostiln. 

V renški "gasi", strnjeno pozidani ulici neposredno po vhodu v vas, se je ohranilo ime "V društvu" še iz prejšnjega stoletja. Tam je bila mesnica, trgovina in gostilna. Teh je bilo samo v vaškem središču pet (Hebat, Gaber Fratnik, Hilar Pahor, Angel Gorjan, Pavel Mozetič), pri Žigonih na Matjaževcu Karel Žigon, pri Merljakih Riko Čotar, pri Arčonih Angel Arčon in pri Lukežičih David Lukežič. Ob prazniku sv. Mohorja in Fortunata so vse gostilne "preselili" v renški grad, kjer je bil ples z godbo iz Gorice. Sredi dvajsetih let je v Renče prišel prvi traktor. Kupil ga je Musseri, premožen človek, poročen z Renčanko. Stanovali so v "vili", krasni stavbi blizu reke Vipave. Traktor je upravljal Stanko Fornazarič, sicer odličen mehanik. Preoral je vse njive v Renčah. "Drevo" (plug) je vodil Lojze Martinuč (Taljančk). S traktorjem je povezana tudi tedaj moderna mlatilnica za žito, ki je "mlatila" na polju blizu današnje domačije in gostilne Weitzerjevih. Dolge kolone z žitom naloženih voz so zahtevale delo tudi ponoči. Po drugi svetovni vojni je nekaj let mlatilnica obratovala na "starem placu". Musseri, Vižintin, Stibilj, Arčon in morda še kdo pa so verjetno bili prvi lastniki avtomobilov v naši vasi. Perilo so ženske prale v potokih, največ pa v reki Vipavi, kjer so pod cesto ob mlinu šele po drugi svetovni vojni primerno uredili "pralnico", vendar se ni veliko uporabljala.  V dvorcu pri Lukežičih ("V Giardinu") se je včasih reklo "Pri konšiljerkah". Stavba z zelo lepim vrtom je bila namenjena oddihu in počitnikovanju, med obema vojnama pa so tam nekoliko odmaknjeno od drugih živele sestre, "konšiljerke". Po navedbah Erneste Jevšček, lastnice renškega gradu in dobre poznavalke preteklosti, so njihovi predniki izhajali z Vinišč, iz premožne družine Mozetič. Po razpadu avstroogrske se je njihov gmotni položaj zelo poslabšal, zanimivo pa je, kako visoke položaje so dosegli. Bližnja, domačinom nekoliko bolj znana sorodstvena linija "konšiljerk" so bili trije bratje, od katerih je bil eden njihov oče. Prvi stric je domnevno ostal na posestvu, drugi je služboval na dvoru Franca Jožefa kot zdravnik, oče pa je živel v Trstu kot advokat. Podeljen mu je bil  naziv svetovalca (consigliere). Od tod hišno ime. Imel je pet otrok. Ena hčerka je bila profesorica, druga učiteljica, tretja pa je doma gospodinjila.  Tudi sinova sta imela visoka položaja, eden je bil inžinir v Trstu, drugi pa notar v Gradiški. Profesorica je poučevala nemščino v Gorici. Tja se je menda prevažala s konjsko vprego Štefana Lukežiča z Velike poti, ki je v Gorico vozil mleko. Kmalu po koncu druge svetovne vojne so se "konšiljerke" odselile v Trst.

Renški mlin in jez na reki Vipavi po prvi svetovni vojni.

Odpor fašističnemu nasilju se je odvijal spontano in organizirano. Komunisti, tigrovci, duhovniki in drugi narodno zavedni ljudje so vsak na svoj način delovali za osvoboditev Primorske. Izjemno pomembna je bila podpora  trdnega narodnjaka, duhovnika Valentina Pipana. Člani tigrovskih celic so se usmerili v močno prosvetiteljsko delo, zlasti z mladino. Slovenska knjiga je v najstrožji tajnosti prihajala na domove. Slovenska pesem ni izginila.

Med leti 1932 in 1935 je delovala tajna partijska tehnika, najprej v Renčah, v neki zapuščeni kaverni ob Tomaškem potoku pri Martinučih, nato v kaverni v hribu Ovčjaku in potem na Vogrskem. Pobudo je dal znani solkanski revolucionar Jože Srebrnič. Razmnoževali so zlasti veliko letakov, s katerimi so pozivali primorsko ljudstvo v boj proti fašizmu. V tej tehniki je delalo več aktivistov, od Renčanov pa: Andrej in Gabrijel Arčon, Jožef Cotič, brata Alojz in Jožef Martinuč in Avgust Špacapan, ki so bili poleti leta 1935 izdani, aretirani in zaprti. (Angel Kodrič, Pogled v zgodovino, Komunist, 21. maj 1982). Danes nekateri ljudje omalovažujejo to delo in rušijo obeležje, postavljeno pri Martinučih. Vprašanje je, kako bi brez podobnih tveganih dejanj ustvarjali pogoje za kasnejšo ljudsko enotnost. Dejstvo je namreč, da se je vas v času oboroženega boja za svobodo pokazala kot izjemno homogena in solidarna skupnost.