Renški trg med prvo svetovno vojno. Na hišah so vidne posledice bombardiranja.

Med avtorji tekstov o prvi vojni, ki vsaj deloma opisujejo tudi dogajanja na območju Renč ali bližnjih krajev, bi omenil še Sedmaka, Gradnika, Simiča, Klavoro. (Glej tudi obsežni fotografski material o Renčah v času prve svetovne vojne v sklopu teh spletnih srani.)

Decembra 1915 je v Renčah padel komaj enaintridesetletni slovenski jezikoslovec Izidor Modic, ki je z obetavnimi znanstvenimi razpravami že postal uveljavljeno ime v svoji stroki. Vladimir Gradnik (roj. 1899 v Medani) pa je v svojem znamenitem delu Primorski prostovoljci v boju za severno mejo 1918 - 1919 (Lipa, Koper 1981) omenil tudi pet Renčanov, Maistrovih borcev: Andrej Krpan, roj. 1. 12. 1892 (od Merljakov), Ivan Pahor, (po domače Kolesc), roj. 27. 11. 1898, Franc Polenčič, roj 23. 4. 1901 ter Alojz Pahor in Mozetič, za katerega ni navedel imena, je pa na fotografiji, objavljeni v omenjeni knjigi (Prav tam, str. 68). Sedmak navaja (Prekleti..., uvodni zapis h knjigi Vilija Prinčiča, Pregnani, pričevanja goriških beguncev, Trst 1996), da je begunstvo potekalo v več selitvenih valovih. Med Renčani je v tem smislu usodno zapisano leto 1915. Zatočišča so dobili od Branika do Dolenjske (Mirna peč), od Ljubljane, okolice Ljutomera in Maribora do raznih začasnih taborišč v notranjosti tedanje Avstro-Ogrske. Običajno so naleteli na dobre ljudi, nekateri stiki so se še dolgo ohranili. O usodi beguncev sta med drugimi pisala Petra Svoljšak (Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno, Ljubljana 1991) in Vili Prinčič (Pregnani,...). Domov so se začeli vračati leta 1918, nekateri še kasneje. Sprejela jih je izmučena, omrtvela vas, črna strašila ožganega tramovja med golim zidovjem, ostanki zapuščene vojaške opreme, redke, napol podivjane, preplašene živali, z visoko travo in robidovjem zaraščene, porušene ali močno poškodovane hiše... In sveži grobovi, pokopališča in križi z imeni neznanih mučenikov, padlih za vero, dom in cesarja, žrtvovanih za topovsko hrano v strahotnem načrtu, ponižanih v blatne jarke, v skalo vsekane jarke, v snežne vrhove vdolbljene jarke, v kaverne zla, v pribežališča strahov, v zbite sanje Smrti. (V Renčah so kar tri pokopališča iz prve svetovne vojne.)  

Ujet trenutek rušenja zvonika renške cerkve med prvo svetovno vojno leta 1916.

Bo mogoče iz te zemlje še izsesati spomine, zorati brazdo in posejati seme? Je še mogoče tej pokrajini reči dom? Civilizirani svet, dedič istega civiliziranega sveta, ki je pahnil svet v vojno, je bolj ali manj spoštljivo uredil spomenike, v spomin na padle, umrle, pogrešane. V skupnih kostnicah in pod zarjavelimi križi ni tistih, ki so pahnili svoje bližnje v nesrečo in smrt. Bo tako tudi kasneje? Petra Svoljšak je v knjigi Soška fronta (CZ, Ljubljana, 1994) objavila del tekstovno opremljenega fotografskega gradiva tega spomina.

Center Renč po koncu prve svetovne vojne.