Požgano srdišče Renč 28. 8. 1944

V Renčah se je že v prvih vojnih letih druge svetovne vojne, od 1939 do 1941, politično delo usmerilo v analize in razprave o nastali situaciji in njenih posledicah. Vas je bila dobro znana fašistični policiji, predvsem pa ji je bil jasen njen politični profil. Na protifašistično dejavnost so policijske sile reagirale z osredotočenostjo na posebno kontrolo prebivalstva s takoimenovanimi preventivnimi pripori. Ob tem povejmo, da so Italijani pred letom 1941 mobilizirali skoraj vse moške, letnike od 1900 do 1916, letnik 1917 pa sploh ni bil odpuščen. Leta 1942 so poklicali v vojsko letnik 1923. Vsemu navkljub se je v letu 1941 začelo organizirano delo za osvobodilno fronto s pripravami na oborožen upor. Oskar Kovačič in Ervin Dolgan iz CK KPS sta že tedaj (1941) obiskala predvojnega revolucionarja Bogomila Vižintina, Anton Velušček Matevž pa še enega od neposrednih organizatorjev upora na Primorskem, Avgusta Špacapana Strnada. V tistem času (1941) se je na Viniščah večkrat oglasil ilegalec iz Škrbine, predvojni komunist Avgust Dogulin Maks. Vzdrževal je stike z Vladom Birso in Zvonkom Vodopivcem. V Gorici so bile v letih 1941/42 tri javke, kjer so zveze z organizatorji osvobodilne fronte vzdrževali Renčani. Najprej naj omenim javko v trgovini z blagom Štefana Turela v Raštelu (z zvezami: Ana Mozetič, Zvonko in Cvetka Vodopivec). Lina Turel je od tam prinesla samokres Ivanu Furlanu, ki je nato iz njihove hiše pri Turelih odšel v partizane. Javki sta bili še v krojaški delavnici Julijana Pahorja (z zvezama: Helena Vižintin, Zoro Krpan) in v Standi pri Cvetki Beltram, ki je bila tam zaposlena (z zvezami: Nežica Vižintin, Vendelina Colja, Anton Velušček). Novembra in decembra 1941 je bilo v Renčah več sestankov za udejanjenje konkretnih oblik odpora proti fašizmu. Ustvarjene vezi in dogovori so že spomladi leta 1942 vplivali na odhod prvih Renčanov v partizane in na utrjevanje odborov osvobodilne fronte. Tega leta se je razvila široka mreža sodelavcev odpora, ki so prejemali navodila za delovanje tudi od Darka Marušiča Blaža, Adrijana Humarja Borigoja, Vendeline Colja, por. Pavlin, Borisa Droča in drugih. Renčani so vzdrževali zvezo tudi s Petrom Bratkovičem, domačinom, ki je živel v Ljubljani, kjer je bil med organizatorji OF.

Iz Renč je odšel prvi v partizane Ivan Furlan Nine, rojen l. 1909. Imel je partizansko ime Pater. Sodeloval je v znameniti nanoški bitki 18. 4. 1942, kjer se je petdeset partizanov znašlo v obroču osemstotih italijanskih vojakov. Sprejeli so boj in se prebili, toda devet partizanov je padlo, enajst pa so jih Italijani ujeli in (po sojenju) devet usmrtili. Nanoška bitka je zelo odmevala po vsej Primorski. Bila je poziv na boj, na vstajo primorskega ljudstva (Primorska srečanja, 198 - 1997, str. 772). V tem prispevku bomo poimensko našteli prvih petnajst renških partizanov. Alfred Rusjan Jerko je šel v partizane maja 1942, Marjo Pregelj Darko pa julija 1942, ko je prišel na dopust iz italijanske vojske. Ob osnovni šoli je njegov doprsni kip, zanj in za vse druge mučenike v boju za svobodo. Bili so partizanski junaki, žrtvovali so se upanju svojega ljudstva. V letu 1942 so odšli iz Renč v partizane še Jožko Kristančič Rostja, Emil Žorž Simon (doma z Gradišča, a je delal pri čevljarju Jakobu Vodopivcu v Renčah), Mirko Jelerčič, Ivan Fajt, Milko Stepančič, Alojz Kristančič, Dragotin Arčon, Ivan Mozetič, Zvonimir Vodopivec, Vladimir Birsa, Avgust Špacapan Strnad in kot prva ženska Cvetka Vodopivec Svoboda.

Obdobje narodnoosvobodilnega boja in boja za priključitev do septembra 1947 je bilo tako pestro in obsežno, da bi bilo potrebno samo o naši vasi napisati več knjig. V Renčah je delovala partizanska karavla, ki ji je poveljeval Jožko Stubelj in oskrbovalno središče za enote IX. korpusa, kjer je imel vidno vlogo Miran Lukežič. Na čelu goriškega vojnega področja, ki je imelo sedež tudi v Renčah, je bil Karlo Kumše, kot pomoč borcem in prebivalstvu pa so bile ustanovljene delovne čete raznih poklicev in dejavnosti. Imeli smo partizansko šolo in učiteljstvo. V gibanju so sodelovali praktično vsi vaščani, od otrok do starcev, posebno vlogo pa so odigrale renške matere in žene pa tudi mladina, mnogi že pred letom 1943.

Nekaterim aretacijam iz obdobja med obema vojnama so v letu 1942 sledile nove. Fašisti so posameznike neusmiljeno mučili. Naj omenim Maksa Turela in Jožefa Mozetiča Miljončka, aretirana med napisno akcijo februarja 1942. V začetku maja 1942 so bili pretepeni, odpeljani v goriške zapore in tam mučeni David Arčon, Bogomil Vižintin, Lucijan Bratkovič, Stanko Fornazarič, Franc Tribušon in Anton Martinuč s Polinišča, ki je umrl za posledicami strahovitih udarcev ob aretaciji in v zaporu. Ko sem bil otrok, star morda dest ali dvanjast let, mi je David Arčon pokazal otrdino, nastalo zaradi fašističnega pretepanja. Z otipom nekakšne izbokline na njegovem vratu sem začutil v sebi strahovit odpor do nasilja. Davidova tresoča roka, s katero je vodil mojo k nezaceljeni rani človeškega dostojanstva, je v otroški duši zarisala razpoznavno črto opredelitve. V glasu, ki je prihajal iz dna nekega življenja in v očeh, ki so se sinje lesketale v luč tistega popoldneva, sem razbral sporočilo: v tebi so poti, ki jih moraš prehoditi.

Renče leta 1942. V ospredju je stavba tekdanje italjanske karavle.

Poleti 1942 je bil aretiran in zaprt Stanko Čotar (Prstavc), ki so ga fašisti grozovito mučili. V renški karabinjerski postaji je bil zapor, skozi katerega je šlo samo v obdobju od marca 1942 do julija 1943 kar 176 Renčanov ter prebivalcev okoliških vasi. Zapornike so zadrževali različno dolgo, nakar so jih premestili v druge zapore, ženske in otroke predvsem v del samostana na Kostanjevici, ki je postal podružnica goriških zaporov. Do najštevilčnejših aretacij v Renčah je prišlo koncem oktobra 1942 in so trajale do polovice decembra. Že v prvem valu so zaprli okrog trideset ljudi, samo v eni noči dvanajst deklet. Gabrijel Moderc Škrjanc z Jerabišča je novembra istega leta uspostavil nov odbor, za kar ga je zadolžil Julij Beltram Janko, vodilni organizator OF za Goriško. Vsem, za katere so fašisti vedeli, da imajo svojce v partizanih, so zaplenili premoženje, v njihove hiše pa nastanili italijanske družine. Tako se je zgodilo tudi z mojo staro mamo Marjuto na Viniščah. Njena hčerka Zora Vodopivec je bila zaposlena v Milanu pri Ginetti Ferrata Vittorini, ženi italijanskega pisatelja Ellia Vittorinija (Ljudje in ne ljudje, Pogovori na Siciliji idr.). Bili so antifašisti in vključeni v odporniško gibanje v Milanu. Zora je zanje opravljala kurirske posle. Informirani so bili tudi o NOB pri nas. Ko so v Milanu zvedeli, da so v Renčah zaprli našo staro mamo, je gospa Ginettta 15. ali 16. oktobra 1942 prišla v Renče k moji mami Vidi Pahor. Gospa Ginetta je z mamo in tri leta starim sinom Miranom odšla k marešalu karabinjerjev v kasarno, kjer je bila zaprta stara mama. Marešala je ozmerjala, češ da delajo sramoto italijanskemu narodu, ko preganjajo in zapirajo tako poštene družine kot je naša, za kar ona osebno jamči. Zaman je zahtevala izpustitev mame Marjute (po desetih dneh so jo fašisti odvedli v zapor na Kostanjevico, čez nekaj časa pa naprej v taborišče Fraschetti pri Frosinonu). Marešalo je dejal: Gospa, danes so taki časi, da ne morete jamčiti za nikogar, ker tudi marsikdo od naših visokih oficirjev sodeluje z "ribelli". Intervencija iz Milana ni uspela. Pri mami Vidi pa je gospa dobila informacije o NOB pri nas, nekaj literature in pesmi. Pomladi leta 1943. leta je Zora prinesla od Vittorinija v Renče šifro oz. geslo za zvezo  z vojaki antifašisti v italijanski vojski. Geslo je oddala komandirju Kraške čete Antonu Šibelji Stjenki, ki je tedaj taborila v Renčah pri Ozrenju. Tako so bile Renče že leta 1942 povezane z vodstvom odporniškega gibanja v Milanu.

"Skozi trpljenje v svobodo"  Razstava v Renški osnovni šoli, posvečena interniranim in pregnanim v času druge svetovne vojne v Renčah. (Mohorjevo 2000).

Aretacije so se nadaljevale v začetku leta 1943, po odhodu večje skupine Renčanov v partizane. Zasliševali in mučili so v poslopju karabinjerske postaje, ki ji je bil dodeljen posebni operativni organ za koordinacijo in vodenje akcij proti narodnoosvobodilnemu gibanju v Renčah in širšem območju. Ta posebnost opozarja na domnevo, da je pomen te postaje presegal krajevni nivo.

Zasliševali in mučili so kot resnični predstavniki dvatisočletne kulture.  Dokazovali so se na prebičanih telesih in šibanih podplatih, na polomljenih členkih in prebodenih nohtih, na ukrepih za skrajno ponižanje in izničenje človeške osebnosti in dostojanstva, na prebitih kosteh in porezanih žilah. Pokazali so, kako je mogoče učiti sovraštvo. Med aretiranimi so bili starejši renški zidarji, matere in žene, največ pa je bilo mladine. Posebno brezobzirno so postopali z Ludvikom Mozetičem, Zorotom Krpanom in Martinom Mozetičem. Misel na tisti čas je vznemirljiva podoba človeških usod, strahu in upanja, pretresljivih, kakor večnost dolgih trenutkov. Je mogoče opisati obupni krik matere, ki ji grozijo z življenjem njenega otroka? Je mogoče razkriti ognje v duši starega revolucionarja, ki si je prerezal žile, da ne bi popustil, da ne bi klonil? Je mogoče slutiti krvavi prezir mladeniča, visečega z glavo navdol, prebičanega, ponižanega? In dekleta...tihi, krvaveči stok deklet...

Po padcu Musolinija in razpadu fašistične Italije se je s splošno vstajo primorskega ljudstva začelo novo obdobje. Na znameniti Goriški fronti so partizani skušali zadržati nemški prodor, toda Nemci niso hoteli prepustiti strateškega ozemlja partizanskim (in s tem zavezniškim) silam. Čeprav so bile Renče v obdobju do osvoboditve tudi po več mesecev osvobojeno ozemlje in je ob koncu septembra 1943 porušeni most čez reko Vipavo postal okupatorju dodatna strateška ovira, so se krvavi sovražnikovi vdori nadaljevali vse do konca vojne. S četniki, domobranci in drugimi kvizlinškimi enotami so Nemci v Renčah povzročili veliko gorja.

Decembra 1943 so nacistične vojaške enote pred domačo hišo in svojci ubile člana krajevnega odbora osvobodilne fronte Renče Ernesta Martinuča, nekaj dni kasneje pa Jožefa Kristančiča Rostjo, prvega komandirja partizanske kurirske karavle P-12. Tik pred novim letom so v dveh zaporednih vpadih ropali in požigali v Ozrenju in pri Kunčih. Tudi leto 1944 so zaznamovali požigi in okrutni umori. V marcu je prodrla v Renče izjemno številčna nemška enota z nekaj destinami kamionov. Izropali so vse, kar so našli koristnega, ustrahovali ljudi in ubili Stankota Mozetiča ter ranjenega partizana (Sedmaka) iz Križa pri Trstu, ki se je zdravil v Renčah. Prvega aprila je mučeniške smrti umrl v Sovodnjah ujeti partizan Negovan Mozetič. Dvajsetega maja so Nemci v napadu na garibaldinsko postajo v Ozrenju pobili vso družino Mozetič, očeta Jožefa, mamo Angelo in hčerko Angelo. Trupla so zmetali v gorečo hišo. Tistega dne so na trgu obesili mladega italijanskega partizana, v nemška taborišča pa odgnali pet moških in trideset deklet. 

Venišče leta 1939

Tridesetega maja so požgali Vinišče, šestindvajsetega avgusta pa središče Renč, kjer je zgorelo 24 poslopij. Prišli so z blindiranimi avtomobili in tanki in ob poteh puščali trupla nedolžnih ljudi. Ponoči štirinajstega oktobra štiriinštiridestega so v Renčah divjali pripadniki SS divizije "Princ Evgen". Streljanje v vsako senco, v vse, kar se je premikalo, je zahtevalo pet žrtev, v resni nevarnosti pa je bila partizanska bolnica pri Arčonih ter ranjenci v drugih bunkerjih po Renčah. Bolnišnico pri Arčonih, po domače "Pri cesarici", je okupator kasneje odkril in 2. januarja 1945 so jo Nemci obkolili. Tedaj se je tam zdravil Pavle Alič Bar, gorenjski partizan, udeleženec dražgoške bitke. Ko je spoznal, da ni rešitve, se je ustrelil, da ne bi prišel živ v roke sovražniku. Sledil je izgon domačinov in drugih vaščanov v koncentracijska taborišča.

In vendar. Je tudi v prsih sovražnih vojakov utripalo človeško srce? So bili tudi med njimi posamezniki, ki so preprečili gorje, če so mogli? Takšni dokazi obstajajo. Sam nimam dokumentov, s katerimi bi z gotovostjo pritrdil, le mamino (Vida Pahor, aktivistka OF) pripoved, ko mi je naštela nekaj primerov iz osebne izkušnje. Razbral sem, da so italijanski oz. nemški vojaki ali oficirji v posameznih primerih ravnali znotraj okvirov formalne strukture tudi kot človeška bitja, razumevajoče (mati z majhnim otrokom) in kritično do početja svojih vojakov (ob uničevanju imetja v domači hiši). Marsikdo je trpel, kjer je bil.

Spomenik padlim med NOB in spomenik članom organizacije TIGR na trgu v Renčah. Ob spominskem obeležju je na steni hiše izklesan napis: POPOTNIK, KI TOD MIMO PRIDEŠ - VEDI, DA JE ŠE ŽIV V GROBOVIH TEH NAŠ SEN. PRISLUHNI TRPKI BRATOVSKI BESEDI, PREMISLI NAŠO ŽRTEV - NAŠ NAMEN! -------------

Od 1612 tedanjih prebivalcev jih je bilo v partizanskih enotah 333, med njimi 30 v prekomorskih brigadah, interniranih je bilo 174 Renčanov, v nemška koncentracijska taborišča so odpeljali 54 žensk, moških in otrok. 7 so ustrelili kot talce, 17 je umrlo v taboriščih, v partizanih pa je padlo 54 domačinov. Sredi vasi je spomenik z vklesanimi imeni. Bil je zgrajen s prostovoljnim delom iz opajskega kamna v letu 1948. Na tistem mestu je bila do konca druge svetovne vojne zgradba s hišno številko 19, v kateri je bila postojanka fašistične policije ("nukleo"). Nemci so z okna te zgradbe, pred množico na silo prignanih ljudi, 20. maja 1944 obesili ujetega italijanskega partizana, kurirja garibaldinske karavle v Ozrenju. Vsako leto je tam komemoracija ob Dnevu spomina na mrtve. Spominskih obeležij NOB je v Renčah še več, nekaj v središču vasi, ob šoli, na starem pokopališču, na Kremancah (delno poškodovano), pri Martinučih (precej poškodovano), v Ozrenju in na hiši, kjer so bili zapori. Nič čudnega, saj so bile Renče središče in vozlišče odpora, mala Moskva, kakor so našo vas imenovali Italijani.