Renški trg v šestdesetih

Od leta 1977 so Renče pobratene z občino Staranzano v sosednji Italiji. Pobuda je prišla od borčevskih organizacij, zlasti ANPI (Združenje partizanov Italije), saj so med narodnoosvobodilnim bojem številni italijanski partizani delovali v naših vaseh, nekateri pa so v Renčah tudi padli. Listino o pobratenju sta podpisala tedanja župana dr. Lorenzo Papais iz Staranzana in Drago Arčon iz Renč. Slavnosno podpisovanje listine o pobratenju se je odvijalo v Staranzanu 24. aprila, v Renčah pa 29. maja 1977. Skupna dediščina je v tej listini zapisana kot spodbuda k iskanju in uresničevanju novih ciljev, ki naj širijo in bogatijo stike na vseh področjih. Pomen pobratenja potrjuje tudi odpiranje poti za širitev gospodarskih in kulturnih tokov med obema državama. Renški "zunanji ministri", posebej zadolženi za stike s pobrateno občino, so v različnih obdobjih bili Ivo Martinuč, Angel Mlečnik in Jožo Krpan. Čeprav Renče niso občina, so bili stiki vselej vzdrževani na obojestransko enakopravni in kvalitetni ravni. Renška organizacija zveze borcev je bila vedno prisotna z ustreznimi delegacijami, v katerih so večkrat bili: Franc Arčon, Ivanka in Ludvik Mozetič, Stojan Žigon, Helena Vižintin, Tatjana Francetič, Ivan Kljun, Karlo Zorn, Franc Lukežič, Ivan Trojer, Janko Pregelj, Franc Pregelj in še nekateri drugi. Pomembnejših srečanj so se praviloma udeleževali tudi predsedniki skupščin in izvršnih svetov novogoriške občine. Po dvaindvajsetih letih je pobratenje še vedno živa vez med obema krajema, pri čemer ob osebnih stikih vidno vlogo odigravajo organizirani dejavniki obeh skupnosti, med katerimi bi izpostavili organizacijo rdečega križa s predsednico Sonjo Kljun, ki ima nepretrgane stike s krvodajalsko organizacijo iz Staranzana in osnovnošolsko mladino ter njihove učitelje z ravnateljem Jožetom Podbrščkom. 

Renče (1965) - Ulica Žigoni (Velika pot) je še popolnoma nepozidana.

Referendumi in pobratenje so ob gradnji komunalne strukture vzpodbudili družbeno in kulturno dejavnost na vasi. Na zavidljivi ravni je delovala sekcija za aktivnost žena, ki je s široko zastavljeno dejavnostjo razgibala življenje na vasi. Naj omenim odmevne razstave ročnih del in domačih dobrot ter predstavitve srečanja z ustvarjalci slovenske kulture (npr. Branka Jurca in Jože Potrč). Osrednja osebnost te skupine je bila učiteljica Vera Čertalič. Poskusili smo se v izdajanju vaškega časopisa (Valter Pregelj). Z delom je pričel (1977) mešani pevski zbor. V desetletnem obdobju je imel številne nastope in več pevovodij. Omenimo le prvega predsednika zbora Draga Rusjana in prvega predsednika obnovljenega Kulturnega društva Svoboda Dušana Lukežiča. Na prireditvah v Renčah je nastopal tudi dramski igralec iz Trsta Joško Lukeš. Zanimivost kraja je pritegnila tudi druge umetnike, med njimi slikarja Vladimirja Hmeljaka, ki smo ga pogosto videvali, kako išče in slika motive našega okolja. Obnovljena je bila kulturna dvorana, pri čemer je imel osrednjo vlogo Dušan Martinuč. V dvorani se odvijajo najrazličnejši sestanki in prireditve, gostovanja amaterskih dramskih skupin ter Primorskega dramskega gledališča, še posebej odmevna pa je revija Primorska poje.

Prenova renškega zvonika (1975)