Renče so imele znamenitega duhoviteža in šaljivca Dečkota, Franca Špacapana. Po izobrazbi je bil gradbeni tehnik. Med ljudmi je slovel kot zelo bister in sposoben strokovnjak. Vsaj toliko kot tehnično risanje in praktično graditeljstvo pa je častil vinsko kapljico in dobro šalo. Bil je tudi v partizanih, a po vojni je rajši iskal resnico tam, kjer so jo že stari Rimljani. In vino veritas. Za njim je ostalo veliko večnozelenih dovtipov:

• Neke noči so veseljaki zvlekli osla na zidano vago (tehtnico) sredi vaškega trga. Med skupino vaščanov, ki so komentirali dogodek, je bil tudi Dečko. Miličniki so spraševali, če kdo ve, od kod je uboga žival. Dečko je odgovoril, da ta osel že ni iz Renč. Miličniki so bili radovedni, kako je to ugotovil. Zelo preprosto, je rekel Dečko. Kar jih je iz Renč, so vsi na okraju.
  
  
• Razmejitvene zgodbice pred priključitvijo Primorske Jugoslaviji so ga navdahnile z dobro idejo. Z nekakšnimi načrti oz. mapami in označevalnimi količki se je odpravil med vinorodne zaselke. V Oševljeku ga je ogovorila gospa, ki ga je poznala kot gradbenika. Vprašala je, kaj bo novega. Dečko ji je zaupal, da ga je poslala zavezniška komisija, ki določa novo mejo med Italijo in Jugoslavijo in bo potekala prav tam mimo. Nazorno ji je razložil, kako bo z razmejitveno črto, a gospa ni bila prav nič zadovoljna. Rajši bi šla "pod Italijo". Dečko je po napornem prepričevanju  ugodil njeni želji in zarisal "novo mejno črto". Gospa je bila presrečna in ni skoparila z dobrotami. Tistega dne Dečko ni bil žejen, morda malo razočaran nad sprejemom, ki mu ga je doma pripravila Francka, njegova žena.

So se pa našli tudi drugi krajani, o katerih se je ohranila marsikatera anekdota:

• Veniški zidar, viloinist in bohem Vincenc Ursič, Ceno Perkočov, je imel ženo Angelo. Svojčas je krožila šala o tem, kako se ji je predstavil. Ker je želel narediti dober vtis, se je pohvalil, da ima doma mlin in žago. Ko sta prispela na Vinišče, se je seveda izkazalo, da je res imel oboje: mlin(ček) - za kavo in žago - za drva. In seveda - Angelo, ki je znala vse to razumeti.
  
  
• Nemški vojaki so prišli k Arčonom. Nekaj so spraševali in med drugim se je slišalo (fonetični zapis): vas... komen ...vas ...komen... Niht, niht, je odgovoril brihni domačin, Niht vas Komen! To je vas Arčon
  
  
• Nekoč med vojno je stric Toni z Vinišč opazoval popisane zidove po napisni akciji. Italijani so ga vprašali, kaj pomeni W OF. Hitro se je znašel. Po moje, je rekel, viva opera fašista.
  
  
• Bracko so rekli Francu Arčonu od Arčonov. Ni bil posebno hitrih misli, le žejalo ga je zelo rado in hitro. Pod fašizmom so mu plačali pijačo rdeči, da je glasno vpil: Živela Rusija! Po vojni pa so mu za dva deci dali oni drugi - in Bracko je vpil: Živela Amerika!
  
  
• Vaški šaljivci so prijatelju, strastnemu jedcu, spohali zajca. Slastna večerja  je možakarju zelo prijala. Naslednji dan so okoli njegove hiše "prijatelji" glasno mijavkali. Mijav, mijav... in komaj zadrževali smeh. Ni bilo težko razumeti. Tisti okusni zajec je bil - mačkon.
  
  
• Pred drugo svetovno vojno so Renčani hodili v kino v Bukovico ali pa v Gorico. V novih, povojnih časih je prišel tudi kino GOROP (Goriške opekarne). Kinooperater in upravnik je bil Oskar Kuzmin iz Bilj, več let pa je filme predvajal tudi Ludvik Arčon iz Renč. Gledalci so marsikdaj videli dve predstavi, včasih pa tudi nobene ali samo pol, ker se je filmski trak pogosto trgal. Oskar je imel navado obiskovalce nagovoriti, če se mu je zdelo, da je v dvorani prehrupno. Tedaj je kakšnega mulca lepo ozmirjal, mu tudi kakšno primazal in ga poslal domov. Ker je bil v kinooperaterski kabini le en projektor, je bilo treba menjavati filmske kolute. Tedaj je bil odmor. Kadar ni bili Ludvika, so bili  odmori daljši. Oskar se je rad razgovoril in za bližnjim gostilniškim pultom pozabil na časovno dimenzijo. Kino v Renčah je bil resnično doživetje, nekakšno filmsko gledališče in Oskar je znal poskrbeti za primeren repertoar.